Včasih smo računalnike kupovali v specializiranih trgovinah. Ko sem kupoval svoj prvi PC, sem šel v trgovino, kjer sva s tamkajšnjim »mojstrom« sedla in se sprehodila po seznamu komponent, potrebnih za to, da računalnik deluje tako, kot je treba. Teh komponent sicer ni bilo ne vem koliko, bile pa so. Kar zadeva »škatlo«, sva izbirala med dvema ohišjema (pokončno ali ležeče), procesor, ki je bil na voljo v dveh taktih (33 in 40 MHz), ter trdi disk, kjer je bila odločitev najtežja in sva jo pustila za konec, saj je padla odločitev, da bom kupil največjega, ki si ga lahko privoščim. Izkazalo se je, da je bil disk lahko takrat velik gromozanskih 80 megabajtov. Mega, ne giga. Nato sva izbrala še zaslon, enega od dveh različnih znamk 14-palčnih, 17-palčni so namreč stali celo bogastvo, potem pa se je izbiranje počasi končalo. O pomnilniku, grafični kartici, tipkovnici in miški se takrat skorajda ni govorilo. Si pač vzel to, kar je bilo na voljo oziroma kar je prodajalec imel. Potem sva si stisnila roke, jaz sem odšel domov in po kakšnem tednu so me poklicali, da je moj strojček gotov in da lahko pridem po njega.

Tak način kupovanja smo poznali kar nekaj let. Jaz sem imel še (ne)srečo, da sem lahko izbiral le med nekaj komponentami. Ker je bil trg računalnikov v vzponu, se je kmalu pojavilo ogromno novih proizvajalcev in tudi različnih novih komponent. Ponudba se je hitro širila in nakup računalnika je postal prava nočna mora. Težav je bilo namreč kar nekaj. Prva je bila v tem, da je večina prodajalcev delala po enakem sistemu kot prej – kupec je prišel, naštel komponente, ki bi jih rad, prodajalec pa je to sestavil. Sicer je bilo nekaj tako imenovanih »brand name« računalnikov, a je bila njihova cena za dva- do štirikrat višja od cene sestavljenih naprav, zato jih, posebej pri nas, kjer je bila kupna moč nizka, skoraj nihče ni kupoval. Načeloma s tem »sestavljalnim« načinom ne bi bilo nič narobe, če ne bi bilo toliko različnih komponent, predvsem pa različnih proizvajalcev. Kmalu se je namreč pokazalo, da vsega povsod ni mogoče uporabiti. Nekateri pomnilniški moduli nikakor niso šli vštric z določenimi grafičnimi karticami, nekatere grafične kartice niso dobro delovale z nekaterimi procesorji ali pa s predpomnilnikom na matični plošči in še kaj bi se našlo. Razlog za to je bil preprost – v želji po hitrem dobičku so na trg prihajale premalo preizkušene komponente, zlasti z Daljnega vzhoda. Ta je takrat v mnogih očeh veljal za proizvajalca škart blaga, in kar precej časa je bilo to tudi res.

To, da je v računalnikih denar, je seveda kmalu zavohalo precej ljudi in prodajalci so rasli kot gobe po dežju. To pa je seveda pomenilo večjo konkurenco, ki je udarila po dobičku. Takrat sem se pogovarjal z lastnikom ene od prvih računalniških hiš pri nas in priznal mi je, da so časi, ko je bilo s tremi ali štirimi prodanimi računalniki mesečno mogoče vzdrževati podjetje s tremi zaposlenimi, žal mimo. Si lahko zamislite, kakšne so bile trgovske marže? No, in kakšna je bila (logična) posledica večje konkurence? Takšna, ki je bila nekako v nasprotju z ekonomsko logiko, kjer naj bi konkurenca pomenila večjo kakovost. Pri računalnikih je ker nekaj časa veljalo, da pomeni krepko poslabšanje. Prodajalci so namreč začeli kupovati poceni in manj kakovostne komponente iz prej omenjenih vzhodnih krajev. To je kratkoročno sicer pomenilo večji ali vsaj ohranjen dobiček, dolgoročno pa le več težav. Kar nekaj podjetij, tudi v Sloveniji, se je takrat prijela oznaka, da prodajajo škart, in nekatera so zaradi slabega glasu tudi propadla.

Počasi je postalo jasno, da tako ne gre več naprej. In na trgu so se začele poleg tujih blagovnih znamk pojavljati tudi naše »blagovne znamke«. V narekovaje sem jih dal zato, ker je pri nas iz izkušenj in zaradi stanja na trgu le malokdo verjel, da v Sloveniji obstajajo podjetja, ki so sposobna narediti nekaj »konfekcijskih« modelov računalnikov in jih tudi uspešno prodajati. Ali bomo zdaj dobili slovenske inačice Compaqa, HP-ja ali IBM-a? Ne se hecat! To mora biti nateg! Kar nekaj časa so imeli slovenski, zdaj bi jim lahko rekli že proizvajalci in ne več sestavljavci računalnikov, kar nekaj težav. Šele ko so se na našem trgu ustalile blagovne znamke, kot so Acer, Asus in podobne, ki so pokazale, da ni nujno, da je blagovna znamka ameriška, da izdelek nekaj velja, so se ljudje počasi začeli odločati tudi za naše blagovne znamke (vidite, zdaj že brez narekovajev).

Imeti standardne modele se je pokazalo za precej bolj smotrno kot pa kup računalnikov, kjer niti dva nista bila enaka. Prvi razlog je bila seveda zanesljivost. Ti, serijski računalniki, so bili neprimerno bolj in bolje preizkušeni, kar je pomenilo, da so delovali hitreje, bolje, predvsem pa zanesljiveje. Druga prednost je bila v tem, da je bilo bistveno manj napak in servisnih posegov. To pa ne pomeni samo zadovoljnejših strank, pač pa tudi neprimerno manj stroškov za prodajalca/proizvajalca. In v času velike konkurence so stroški zelo občutljiva zadeva. Da je ideja dobra. je spoznalo kar nekaj računalniških podjetij, ki so se odločila, da prenehajo delati po naročilu in so dali prednost tem, vnaprej sestavljenim modelom. In to celo takšnim, ki so jih sestavljala druga slovenska podjetja. Tako so nastale blagovne znamke Tron, PCX, PC Plus in še kakšna bi se našla. Če sem kakšno izpustil, se opravičujem.

Časi so se torej spremenili. Kar naenkrat se je vse obrnilo na glavo. Če je prej veljalo, da so slovenski serijski izdelki nateg, je to zdaj začelo veljati za sestavljanje. »Daj, nehaj ga biksat, kaj se boš zafrkaval s komponentami. Kupi sestavljeno zadevo, pa boš imel najmanj težav!« In res je bilo. Ko se je plaz enkrat vsul, ga ni bilo mogoče več zaustaviti. Sčasoma so povsod začeli prevladovati računalniki, in ne več komponente. V spletu, ki je med tem zrasel, nismo več iskali, koliko stane matična plošča, procesor, grafična kartica, napajalnik in kaj vem kaj še, pač pa smo začeli iskati računalnike. Začeli smo iskati škatle, ki bodo že vsebovale to, kar bi radi. In to ne le v specializiranih trgovinah. ampak tudi takšnih, ki načeloma prodajajo, recimo, špecerijo.

To, da je pri računalnikih kar naenkrat šlo za »konfekcijo«, je pomenilo tudi to, da so se za njihovo prodajo začele zanimati druge vrste trgovin. Kar naenkrat je bilo računalnike mogoče kupiti v veleblagovnicah, ker so zanje uredili posebne oddelke, včasih pa so stali tudi kar med policami s pralnimi praški in podobnimi pritiklinami. Sestavljanje računalnikov je postalo bolj ali manj »butična« zadeva, ki se je lotijo le specializirane trgovine, vendar tudi te ne ravno z največjim veseljem, ampak le zato, ker je nastopil čas, ko se je treba boriti za vsakega kupca.

In takšno nekje je stanje zdaj. Konfekcija, kamor koli pogledamo. S čimer ni čisto nič narobe. Konfekcija je dala večjo zanesljivost, boljši servis, nižje cene in še kaj bi se našlo. Konfekcija je recimo tudi omogočila delovanje internetnih trgovin oziroma omogočila, da lahko računalnik kupimo kar prek spleta in nam sploh ni treba iz hiše, kaj šele da sestankujemo s prodajalcem in se sprašujemo, ali nam ta svetuje ali pa nas nateguje.

A tudi konfekcija ima svoje slabe strani. Ko smo kupovali računalnik po komponentah, je bilo treba o njem kar nekaj vedeti. Če smo bili manj doma na tem področju, smo pač vprašali nekoga, ki se na to spozna, v skrajni sili tudi prodajalca. Zdaj, ko dobimo vse v eni škatli, se lahko hitro zgodi, da zadeva ni takšna, kot bi si želeli. Prodajalci in proizvajalci namreč delajo po svoji logiki. In ta je običajno takšna, da idealnega izdelka po ugodni ceni ni. Vsakemu nekaj manjka. Pri računalnikih je to recimo premalo delovnega pomnilnika, prešibka grafična kartica, ni bralnika kartic, manjši trdi disk … Običajno je večina komponent v redu, ena pa izstopa po nižji zmogljivosti. In kupec se spet lahko počuti opeharjenega. Je že res, da je zdaj zakonodaja na tem področju bistveno bolj naklonjena kupcu, a vseeno je precej zoprno, če nekaj kupimo, potem pa smo nad tem razočarani.

Poleg tega se je pojavila še ena dimenzija, o kateri včasih ni bilo treba razmišljati. In to je usposobljenost prodajalcev. Pred časom sem v eni od specializiranih trgovin z elektroniko poslušal prodajalca, kako je nekomu poskušal prodati digitalni fotoaparat. Kupec je vprašal, kakšna je razlika med modelom, ki ima sedem, in modelom, ki ima deset milijonov pik. Prodajalec mu je gladko odgovoril, da bodo slike z deset milijoni ostrejše in da so tiste s sedem bolj »za na internet«. In če takšne »nasvete« daje nekdo, ki dela v trgovini z elektroniko, kaj šele se mora dogajati v trgovinah s špecerijo. Me pa res zanima, kako bi mi na enako vprašanje odgovorila prodajalka v, no, pa ne bom rekel kje, da ne bom koga užalil. Nekako si ne znam predstavljati, da bi mi lahko dala kakovosten odgovor. Po tega bo treba še vedno k nekomu, ki ve, za kaj gre. V bistvu smo na istem, kot smo bili pred desetimi ali petnajstimi leti.

Žal pa niso računalniki edini, ki so težavni. Tudi drugi izdelki, ki jih zdaj lahko kupimo tudi v trgovinah s špecerijo, so (lahko) takšni. Gre lahko za prenosnike, zaslone, televizorje, fotoaparate, kamere, projektorje in kaj vem, kaj še vse. Težava je v tem, da smo se ljudje navadili na to, da je lahko tudi konfekcija kakovostna, in marsikdo pozabi gledati na vsebino, ampak ga zanima le cena. Zadeve so šle tako daleč, da ni redko razmišljanje v slogu »zakaj kupiti fotoaparat pri XY, če pa imajo pri YZ cenejšega. Saj fotoaparat je fotoaparat! Glavno je, da je dovolj pik.« Ko pa zadeve pridejo domov, pa se začnejo težave – fotoaparat ima več ali manj samo digitalni zum, kamera ima samo interni bliskovni (flash) pomnilnik, notesniku drži baterija le eno uro, računalniki imajo nemške/angleške operacijske sisteme, na tipkovnicah ni slovenskih znakov… Pa da ne bom krivičen. Vsa čast nekaterim »špeceristom«, saj je pri njih včasih mogoče najti tudi res kakovostne izdelke. Vse skupaj malce spominja na godljo ob zatonu sestavljanja računalnikov. Spet smo v razmerah, ko konkurenca znižuje marže, klesti dobiček in povzroča, da se trgovci znajdejo, kot vedo, in znajo.

Mar moramo popraviti ekonomsko teorijo? Mogoče bi, namesto da trdimo, da je konkurenca nekaj dobrega, saj pomeni kakovostnejše izdelke in storitve, bilo bolje reči, da konkurenca v splošnem pomeni slabšo kakovost, z vmesnimi pojavi izboljšanja, ki pa so prehodnega značaja, saj so prisotni le tako dolgo, da konkurenca spet vse skupaj sesuje.

Moj mikro, december 2009 | Zoran Banovič