Zamislite si, da o svojem življenju veste naslednje:

»Ime mi je Janez Novak. Visok sem 183 centimetrov in težak 105 kilogramov. Če bom s svojo dieto nadaljeval tako kot zadnje tri mesece, bom do krompirjevih počitnic tehtal le še 92 kilogramov. Včeraj sem zaužil 2547 kcal in 28 gramov nasičenih maščob, kar je peti najvišji odmerek kalorij in maščob v zadnjem mesecu. Pregrešil sem se, ker sem v gostilni s prijatelji pojedel hot dog (995 kcal) in spil štiri vrčke piva (805 kcal), vendar sem nekaj od tega »pokuril«, saj sem danes zjutraj na sprehodu naredil 12.317 korakov ali 8,32 kilometra, s čimer sem porabil 734 kcal.

Sinoči sem spal 7 ur in 6 minut, s tem da sem ponoči najmanj 18-krat kazal znake nemira, ki so skupaj trajali 37 minut. Najizrazitejši so bili ti znaki ob 1:32 in ob 4:55, čeprav se ne enega ne drugega ne spominjam. Kar koli me je že vznemirilo, ni bilo tako hudo kot 30. maja, ko sem kazal znake vznemirjenja kar 28-krat, kar je moj osebni rekord.

Prejšnji teden je bilo le 45 odstotkov mojega dela pred računalnikom »produktivnega« in »zelo produktivnega«, kar je za kar 19 odstotkov slabše kot teden poprej. Največ sem uporabljal Word (5 ur 34 minut), nato Excel (3 ure 54 minut). Podatki iz tedna prej kažejo, da sem ta teden uporabljal Excel precej več, kot je to običajno, in ker v njem nisem najbolj vešč, je to verjetno vzrok za padec produktivnosti. Je pa res, da sem bil v tem času tudi 4 ure in 37 minut na Twitterjevem odjemalcu, kar precej odstopa od običajnega tedenskega povprečja.«

In od kod Janez Novak vse to ve? Te in še mnoge druge podatke je dobil iz najrazličnejših programov, ki delujejo na mobilnih napravah in uporabljajo senzorje, ki so v njih, in pa iz programov za beleženje, ki jih ima nameščene v osebnem računalniku, tablici in pametnem telefonu. Prek teh naprav in programov Janez spremlja skoraj vse, kar se dogaja v njegovem življenju. Janez bi lahko parafraziral pesem skupine The Police: »Every move I take, every step I make, I've been watching … ME!«

Pri tem se seveda nujno pojavi vprašanje o smislu takšnega početja. Je res tako zelo koristno poznati vse te podatke? Imamo od tega res kakšne koristi? Ali ni obsesivna uporaba takšnih orodij bolj vir frustracij kot pa nekaj, iz česar lahko izluščimo neko življenjsko korist? Se bomo kaj bolje počutili, če bomo vedeli, koliko časa smo prebili na Facebooku in kolikokrat smo se ponoči zbudili? Ali res potrebujemo računalnike, da nam povedo to, kar najverjetneje že vemo – da moramo jesti več zelenjave, se več gibati in nehati gledati na Facebook vsakih pet minut? Ljudje s(m)o včasih nagnjeni k obsesijam in vprašanje je, ali tovrstni samonadzor ne bo koga pripeljal do kakšne obsesivno-kompulzivne motnje, o katerih se zadnja leta kar precej govori.

Preden pa podamo končno oceno o tem, ali je »beleženje življenja« koristno ali ne, si oglejmo nekaj primerov takšnega beleženja.

Ljudje, predvsem pripadniki tako imenovanega razvitega sveta, smo obsedeni z videzom, še zlasti s težo. Način življenja je pač tak, da imamo težave z »michelinkami«, »six packi«, celulitom, podbradki in še čim. Zato ni čudno, da je tako za osebne računalnike kot tudi za mobilne naprave mogoče najti kup programov, ki omogočajo spremljanje zaužitih kalorij oziroma spremljanje diet. Če imate mobilni telefon in malce preiščete tržnico s programi zanj, boste, ne glede na to, ali uporabljate iOS, Android ali Windows Phone, našli kopico programov na to temo. Zadnje čase je eden najbolj priljubljenih MyFitnessPal. Zadeve se je treba malce navaditi, saj je pisana bolj za zahodni trg, posebej kar zadeva podatkovno bazo kaloričnih vrednosti posameznih živil, vendar je zadeva precej uporabna. Mogoče nekaj bolj od programa Zdravje in vadba, ki je del operacijskega sistema Windows 8.1, čeprav je tudi slednji zaradi poslovenjenosti dokaj uporaben, le kalorične vrednosti živil je treba malce poiskati. A če mislite resno, boste to tudi naredili. MyFitnessPal je mogoče bolj zanimiv tudi zato, ker ga je mogoče povezati z zunanjimi napravami, kot je na primer zapestnica Fitbit Flex (pri nas stane okoli 100 evrov), ki beleži vse mogoče telesne dejavnosti, kar je v povezavi z dieto dobra kombinacija.

Drugo zanimivo področje, velikokrat tudi povezano z dietami, je vadba. Pri vadbi so zelo zanimivi programi, namenjeni mobilnim telefonom, saj imamo te lahko zraven, kadar tečemo, kolesarimo, planinarimo in podobno. A te aplikacije imajo nekaj težav. Prva je ta, da lahko nadzirajo dogajanje le razmeroma kratek čas oziroma spremljajo le čas vadbe, preostali čas pa aktivnosti ne beležijo. Imamo na primer programe, kot je Runtastic, ki znajo spremljati in beležiti vaše korake, težava pa je, če telefona na primer nimamo v hlačnem žepu, ampak kje drugje, saj se koraki v tem primeru vedno ne zabeležijo in statistika ni popolna. Presenečeni boste, koliko kilometrov naredite samo s sprehodi po pisarnah in stanovanju. Če ste res odločeni, da boste natančno spremljali svojo aktivnost, je dokaj dobra, čeprav malce draga rešitev omenjeni Fitbit Flex. Gre za zapestnico, ki si jo pritrdite na zapestje in ki beleži vse korake, ki jih naredite podnevi, meri časovno aktivnost, koliko stopnic ste prehodili, pa tudi nočno aktivnost, kjer meri, koliko časa ste spali in koliko časa bili nemirni oziroma vas je v spanju kaj zmotilo. Podatke je nato mogoče sinhronizirati z napravo, ki jo poganja iOS ali Android, in jih predstaviti v za oko jasni in privlačni obliki. A zapestnica je namenjena predvsem kot tako imenovani pedometer, torej kot merilnik korakov, kar pomeni, da je neuporabna v primeru kolesarjenja. Takrat si verjetno misli, da lenarite na kavču. V tem primeru je treba poseči po kakšnem programu, ki zna izkoristiti funkcijo GPS vašega mobilnika. Programov je na to temo res veliko, tako da jih ne bomo naštevali.

Po dobri hrani in dobri vadbi je potreben tudi dober spanec. Za spremljanje spanca ni ravno veliko aplikacij, je pa ta, ki jo dobimo skupaj s Fitbitom, dokaj zanimiva, prav tako pa je na voljo nekaj aplikacij za mobilne telefone, ki so sposobni zaznati gibanje. Fitbitovo zapestnico je mogoče postaviti v stanje »spanja«, kjer se njeno delovanje iz pedometra spremeni v merilnik gibanja. Gibanje v snu pomeni, da nas je nekaj zmotilo. S tem lahko ugotovimo, ali se v našem spalnem ciklu dogajajo kakšni redni pojavi in kdaj se pojavljajo. Če niste pripravljeni plačati 100 evrov za zapestnico, ki vam bo povedala, ali spite dobro ali slabo, lahko uporabite tudi kakšno brezplačno aplikacijo, recimo SleepBot, ki je na voljo za iOS in Android. Če ima vaš mobilni telefon vdelan pospeškomer (accelerometer), potem je dovolj, da telefon zvečer postavite poleg sebe na posteljo, ga vključite v napajanje, saj vam bo sicer celonočno delovanje izpraznilo baterijo, in zaženete program. Ta bo meril, kdaj je v postelji zaznal gibanje, kar pomeni motnjo spanja, hkrati pa prek mikrofona nadziral zvoke, ki se slišijo v vaši spalnici, tako da boste za slabše spanje lahko krivili sosedovega psa. Težava je le v tem, da bo za motnjo spanca veljalo tudi vaše smrčanje.

Naslednja stvar, ki jo nekateri radi nadzirajo, je delo z računalnikom. Nekateri le zato, da sami pri sebi vidijo, ali v čem pretiravajo, drugi spet pa zadeve potrebujejo za bolj delovne ali raziskovalne namene. Tudi v te namene obstaja kar nekaj programov. Eden bolj zanimivih je RescueTime. Gre za programček, ki ždi v ozadju ter spremlja in si »zapisuje« vse, kar ste delali. Vendar boste ob prvi uporabi ugotovili, da se z njim ne strinjate najbolj, saj privzeto jemlje recimo delo z Outlookom za »moteče«, brskanje po spletnih straneh »zelo moteče«, za »produktivno« pa velja le recimo delo z urejevalnikom besedil, preglednico in podobno. A zadevo je mogoče na novo kategorizirati, le čas si morate vzeti. So pa programi tega tipa zelo koristni za »treznjenje«. Šele ko jih zaženete in po nekaj dneh pregledate statistiko, vidite, koliko časa ste vrgli stran na Facebooku ali Twitterju. Če ste dokaj redni uporabnik enega in/ali drugega, se boste ob teh podatkih verjetno zgrozili.

Kar nekaj programov je namenjeno tudi spremljanju vožnje. Gre za nekakšne avtomobilske črne skrinjice, ki beležijo hitrost in smer, nekatere pa lahko snemajo tudi video, kar pomeni, da imamo v primeru nesreče vse zabeleženo. Zadeva je sicer lahko uporabna, ne vemo pa, koliko je praktična. Imeti na telefonu nekaj gigabajtov posnetkov, kako smo se vozili po mestu, je verjetno malce čudno. Res pa je, da zadeve delujejo tako, da se prepišejo, če se na poti ni zgodilo nič in če programu izrecno ne povemo, da mora posnetek obdržati. Glede na hiter razvoj je verjetno le še vprašanje časa, kdaj bodo zavarovalnice začele zahtevati črne skrinjice v avtomobilih ali pa bodo vsaj nudile popust pri premiji, če bo uporabnik tak program imel in uporabljal. Če vas zanimajo tovrstni programi, v svoji tržnici iOS, Android ali Windows Phone vpišite besedico Black Box in našli boste kup zadetkov.

BELEŽITI ALI NE?

Če malce pogledamo, kaj vse je mogoče beležiti, vidimo, da je večina podatkov bolj ali manj nekoristna. Mogoče je res zanimivo vedeti, da smo bili prejšnjo noč 19-krat nemirni in da je za tri od teh primerov kriv sosedov maček, ki se goni, toda kaj bomo počeli s tem podatkom? Bomo zaradi poznavanja vzrokov nemira kaj bolje spali? Verjetno ne. To, da smo slabo spali, nam pove že stanje, v katerem se zjutraj zbudimo. Ali res moramo za vsako živilo vedeti, koliko kalorij ima, ali je dovolj, če preprosto manj jemo in se več gibamo?

Je pa res, da imajo nekateri podatki lahko tudi pozitiven učinek. Recimo podatek o tem, koliko časa smo na Facebooku ali Twitterju, ali podatek, kateri dan v tednu smo najbolj produktivni. Takšni podatki lahko pripomorejo k spremembi navad in s tem k večji učinkovitosti.

In kakšen naj bo odgovor na vprašanje: Beleženje življenja – da ali ne? Kot na vsako drugo stvar – vse je odvisno od zdrave mere. Če boste pretiravali, boste postali suženj dnevnih in tedenskih statistik, kar ni v redu, če pa boste uporabljali le podatke, ki se vam zdijo res potrebni za to, da izboljšate svoje življenja, potem pa je beleženje vsekakor dobrodošlo. Pri tem pa pazite še na eno stvar – objavljanje vaših rezultatov beleženja na socialnih omrežjih ni vedno najboljša ideja. Nekatere stvari lahko ostanejo zasebne.

Moj mikro, julij avgust 2014 | Piše: Miha Gradišnik