Nima se sicer smisla spuščati v to, ali obstaja kak tehten razlog, da režiserji niso npr. Nemci, Madžari, Poljaki ali Slovenci, a navsezadnje je bila tema kriza ameriškega gospodarskega sistema, predvsem pa že zlagoma nepredstavljive razsežnosti državnega dolga te zadnje supersile, ki se že nekaj časa seseda sama vase, kot sta, če smo rahlo cinični, lepo posimbolizirala newyorška dvojčka. A za trenutek odmislimo v oddaji omenjene (sicer čisto zares zaskrbljujoče) potencialne implikacije tako gospodarskih zablod prejšnje administracije kot finančnih posledic vojne proti terorizmu ter se osredotočimo na posledice, ki jih kriza utegne imeti na uporabnike in ponudnike IKT.

Najprej naj opozorim, da je nadaljevanje tega besedila zgolj divja hipoteza, ki se najbrž ne bo uresničila. Ampak tudi Apokalipsa ponuja podoben scenarij, pa precej ljudi verjame vanj ...

IGRE NAMESTO KRUHA

Vrednost ameriškega dolarja pada do rekordno nizkih ravni. Razvojno-raziskovalni oddelki v velikih korporacijah sicer še vedno delujejo, vendar so po stari in tokrat še okrepljeni kapitalistični šegi naravnani v raziskovanje tistega, kar se bo najbolje prodajalo. In kaj se v najbolj črnih časih najbolje prodaja? Distrakcije, seveda, in to v kakršnikoli obliki. Nekaj, kar človeku omogoči par brezskrbnih uric blažene pozabe in mu omogoči, da ne razmišlja o zapadlih hipotekah, možnih revolucijah, novih demagogih, za katere je videti, da bodo kmalu prišli na oblast... Kruha in iger, in če kruha ni, so igre glavne. To so vedeli že stari Rimljani. A tudi njim je imperij razpadel zaradi težav, sumljivo podobnih tistim, katerih se zdaj otepajo ZDA. Preveč razpršena in predraga vojska, propad vrednot, neučinkovitost finančnega sistema, prevelika poraba luksuznih dobrin ... in kar na lepem veliko, veliko, veliko preveč lačnih ust.

ČRNI SEPTEMBER 15 LET POZNEJE

September 2016. Petnajsta obletnica napada na WTC. Na newyorških avenijah so skorajda vsi mimoidoči opremljeni z najnovejšo Applovo igračko, diePodom. Natančneje, po žepih in v rokah nosijo diePod-R (R kot Receiver), katerega glavni namen je sprejem signala iz modelov diePod-T (T kot Transmitter). Iz stranskih uličic prihaja sladkoben smrad, smrad mesa nesrečnikov, ki so izgubili igro, navadno obupanih in obubožanih posameznikov z zapadlimi hipotekami, ki niso imeli ničesar več, kar bi lahko prodali ... razen samega sebe. DiePod-T namreč srečnim dobitnikom, tistim redkim posameznikom, ki so še dovolj premožni, da si ga omislijo, omogoča daljinski poboj stotih ljudi na izbrani način, seveda s samodejno pretvorbo in prenosom video signala vseh stotih pobojev v lastnikov diePod. Tistih sto ljudi je seveda klošarjev, ki so za topel dnevni obrok pripravljeni tudi umreti ... tačas pa lahko s svojim diePodom-R odigrajo tudi kako abandonware igrico.

Na peti aveniji evropski turisti kupujejo za lokalne razmere pošastno drage diePode-T v paketu z nekaj brezplačnimi delnicami korporacije Pear, ki je pred časom prevzela »tisto sadjarsko firmo.« Slednja je propadla zaradi tega, ker se ni znala pravočasno odzvati na neverjetni upad povpraševanja. Pravzaprav si njeni vodilni niso niti predstavljali, kako bi lahko v takšnih razmerah podjetje zaslužilo enako ali več. Nato pa so kot strela z jasnega prišli uniformirani poslovneži korporacije Pear na čelu s svojimi trženjskimi strokovnjaki. Ti so imeli briljantno idejo, kako v težkih časih zaslužiti celo več kot v dobrih. Rešitev se je glasila: prodati svoj pregrešno dragi izdelek tisti peščici ljudi v ZDA, ki si ga lahko privošči in ima tudi pravšnji psihološki profil in, kar je še pomembneje, motiv za redno uporabo. Ko se je našel še sponzor v podobi države (ki ji je vsakih sto ljudi manj pomenilo podaljšanje servisiranja državnega dolga za skoraj cele tri ure) in pomagal pri distribuciji modelov diePod-R vsem državljanom, ki so to hoteli (pa tudi nekaterim, ki niso – posebej zato so razvili tudi vsadni model), je zgodba o uspehu meso postala. Skurjeno, razžagano, razstreljeno, s kislino polito ... vse to tudi z glasovnimi ukazi, za kar je diePod pridobil tudi certifikat DFP – invalidom prijazen izdelek.

Študija primera korporacije Pear je obvezno čtivo na več kot treh četrtinah vseh svetovnih programov MBA. Kdo ve, kaj podobnega se lahko v prihodnosti zgodi tudi pri nas.
Najbrž ne bo tako hudo, vendar pa kljub temu velja razmisliti o implikacijah krize na industrijo potrošniške elektronike in IT. Je možno, da pomanjkanje povpraševanja povzroči premikanje meja tako ali drugače sprejemljivega, in s tem konec kakršnih koli socioloških, etično-moralnih in drugih pomislekov v zvezi s tehnologijo?

Moj mikro, September 2009 | Boštjan Klanjščak