dLib (www.dlib.si/)
dLib je poskus digitalizacije knjig v (predvsem) slovenščini. Knjige, ki so že digitalizirane, so brezplačno na voljo v obliki PDF, ponujajo pa tudi digitalizacijo katerekoli knjige, nastale med letoma 1500 in 1945. To lahko brez težav naročite, žal pa vas bo stalo kar precej denarja – tako boste za skeniranje 200 strani dolge knjige brez optične prepoznave odšteli 26 evrov, kar je v večini primerov več, kot bi vas stala papirnata knjiga. To pa bo, kljub pomanjkanju možnosti neomejenega kopiranja in enostavnega iskanja po besedilu, bolj ustrezalo mnogim ljudem. Če vas zanima karkoli, kar je nastalo po drugi svetovni vojni, ste na tej strani opleli. Najpametneje si je ogledati spletne strani slovenskih knjigarn, od katerih imajo skoraj vse e-knjige že v svoji ponudbi.

Projekt Gutenberg (www.dlib.si/)
E-knjige vsekakor niso od včeraj. Čeprav zgodovinske lekcije ne sodijo med najporabnejše informacije o e-knjigah, ne bi bilo prav, če ne bi omenila imena Michael Hart. Ta prizadevni gospod je poleg tega, da je prvi uveljavil pojem e-knjige, davnega leta 1971 začel Projekt Gutenberg, poimenovan po prej omenjenem izumitelju tiska. Stari Johannes bi bil verjetno zelo vesel, če bi bil priča temu, saj je Projekt Gutenberg »krivec« za danes največjo zbirko brezplačnih e-knjig na svetu. Ta nam postreže z več kot dvajset tisoč knjigami; skupaj z eksternimi stranmi pa čez sto tisoč. Poleg tega dobimo tudi avdio knjige, CD-je in DVD-je, glasbene notne zapise in podobno – seveda samo takšna avtorska dela, ki so se jim že iztekle avtorske pravice. Teh bi bilo lahko več, vendar se pod pritiskom raznih vplivnih družb doba trajanja avtorskih pravic podaljšuje v nedogled in samo upamo lahko, da ne bo šla v še bolj nerazumne razsežnosti kot sedemdeset (v določenih primerih tudi čez sto!) let od smrti avtorja. Kakorkoli že, temu navkljub je zbirka knjig, milo rečeno, gigantska, in tudi če živite sto let, bi morali prebrati tisoč knjig na leto, se pravi kakšne tri na dan, da bi vam jih zmanjkalo. Pod pogojem seveda, da ste že kot dojenček znali brati in da vas oči ne zapustijo do stotega leta. Pa še v tem primeru ni mnogo upanja na uspeh, saj se zbirka knjig nenehno povečuje.

NAJLEPŠE PRI STANDARDIH JE TO, DA JIH JE TOLIKO NA IZBIRO

Zmeda pri standardih, protokolih in formatih v računalništvu ni nič novega in tudi e-knjige si ne morejo privoščiti, da bi zaostajale. Po eni strani je to dokaj upravičen razlog za mastno preklinjanje, po drugi pa nam v tem primeru včasih tudi koristi, saj so e-knjige (vsaj v Projektu Gutenberg) ponavadi na voljo v več različnih formatih. To omogoča njihovo pregledovanje na najrazličnejših napravah in z najrazličnejšimi programi, tako da vsakdo lahko najde nekaj ustreznega zase. Če že poskušamo napisati nekaj uporabnega o e-knjigah nam ne preostane drugega, kot da si na hitro ogledamo tudi nekaj najobičajnejših formatov, ki jih bomo srečali. Da že tako huda zmeda ne bi bila prevelika, ne opisujem formatov avdio knjig, videa, optičnih diskov in druge multimedije.

KNJIG POLN DISK. KAJ PA ZDAJ?

Do e-knjig, kot smo videli, ni tako težko priti. Večji problem je, kako v njih uživati. Naše možnosti so dokaj pestre, kljub mačehovskemu odnosu svetovnega trga do rešitev za branje e-knjig, ki jih je očitno teže spraviti v promet kot leglo steklih potepuških psov mešancev. Večina ljudi za nič na svetu ne bi prebrala knjige iz računalnika ali druge elektronske naprave, saj so prepričani, da je to izjemno neudobno in nezdravo za oči. Do neke mere imajo prav in lahko bi celo rekli, da je vsako branje nezdravo za oči. Leča v človeškem očesu namreč ni prilagojena na buljenje v predmet, ki je ves čas na isti oddaljenosti (naši prazgodovinski predniki tega gotovo niso delali). Če to počnemo, se leča ne razteza in krči, to pa na dolgi rok zmanjšuje njeno prožnost. Leča je kot vsak drug organ v človeškem telesu: razgibavanje ji koristi, mirovanje pa škodi. Njena prožnost se s starostjo manjša sama po sebi in je glavni razlog za starostno daljnovidnost, s pomanjkljivim razgibavanjem tega organa pa k temu samo še pripomoremo. Ob vsem tem nas lahko želja po branju samo še mine, vendar pa se tu lahko postavi vprašanje, kaj nam sploh koristijo zdrave oči, če jih ne uporabljamo. Poleg tega, roko na srce, ljudje si mnogo bolj kvarijo oči s poležavanjem pred televizorjem in posedanjem pred računalnikom kot z branjem knjig. Pa naj bodo papirnate ali elektronske. Zato bomo lahko branje krivili za slabšanje vida samo, ko bo jemalo večino časa, ki ga ljudje porabimo za buljenje v kakršenkoli predmet na fiksni razdalji.

VEČNO VSESTRANSKI RAČUNALNIK

Predsodek o škodljivosti branja z računalnika si je večina ustvarila še v času starih CRT- zaslonov. Še za najvztrajnejše računalniške zanesenjake bi bilo prebrati Vojno in mir s kakšnega petnajstpalčnega monitorja z osvežitvijo 60 Hz junaško dejanje. Današnji časi tekočih kristalov so nekaj popolnoma drugega. S pravo nastavitvijo kontrasta, svetlosti in nekaj drugimi triki je lahko branje z vašega prenosnika skoraj tako udobno kot branje iz porumenele bukvetine, s katere ste pravkar obrisali prah, minus romantika.

Eden od takih uporabnih trikov je brezplačni »emulator papirja« yBook, ki ga bomo, poleg kar precej drugih uporabnih programov (za pisanje, urejanje lastne e-knjižnice itd.) našli na spletni strani www.spacejock.com/. Program resnično omogoča zelo očem prijazno prikazovanje besedila, poljubno velikost črk, nastavitev videza »papirja«, iskanje, neposreden prenos datotek iz projekta Gutenberg in podobno. Prikazuje datoteke pdb, prc, txt, html in rtf, žal pa ne tudi pdf. Na vprašanje, ali je možno udobno branje z računalnika, bo vsak odgovoril po svoje, vendar pa se je po mnenju mnogih bralcev z računalniških zaslonov takega branja treba samo navaditi. Tistim, katerih navada brati s papirja je le preveč železna srajca, pa računalnik ponuja tudi drugo možnost – tiskanje. V času poceni laserskih tiskalnikov in ugodnega recikliranja in ponovnega polnjenja njihovih tonerjev (ki stane kakšno tretjino nakupa novega) je tiskanje e-knjige vsekakor cenejša alternativa nakupu, če nas seveda ne moti pomanjkanje barve, saj je barvno lasersko tiskanje še vedno razmeroma drago.

VEČ MOBILNOSTI, PROSIM!

Velika težava pri branju z računalnika je, da je njihova mobilnost omejena. Tudi z današnjimi vse manjšimi, lažjimi in bolj avtonomnimi prenosniki ne bomo dosegli mobilnosti, ki jo omogoča papirnata knjiga. Rešitev, ki se zdi kot na dlani, so dlančniki in pametni telefoni. In res se lahko izkažejo za dokaj uporabne žepne knjižnice, saj so majhni, izjemno prenosni, omogočajo shranjevanje mnogih tekstovnih datotek, so lahki in udobni za držanje. Največjo težavo pomenijo njihovi majhni zasloni z razmeroma slabo kakovostjo slike, skop pomnilniški prostor, težave, ki jih imajo s podporo različnim formatom, in ne nazadnje, baterija tudi tistih najboljših dlančnikov in telefonov bo kaj hitro omagala ob stalni osvetlitvi zaslona in aktivnosti. Gotovo dosti prej kot količkaj vztrajen bralec. Uporabnosti dlančnikov kot napravic za branje knjig se zavedajo tudi njihovi proizvajalci in prodajalci e-knjig sami, saj obstaja v svetovnem spletu kar nekaj trgovin, ki prodajajo posebej za dlančnike prirejene e-knjige (http://ebooks.palm.com/, www.ebookmall.com/pocketpc/ …).

V zadnjem času se pojavljajo tudi nekateri predvajalniki datotek MP3, ki se ponašajo s predvajanjem filmov, slik in prikazovanjem besedila. Žal so zaradi majhnih zaslonov in slabe kakovosti slike kot bralniki e-knjig uporabni le, če ste se brezupno zataknili v kakšni čakalnici, avtobusu, vlaku, letalu ali podobnem kraju, kjer res nimate kaj početi s svojim časom.

POPOLN SVET – SPECIALIZIRANI BRALNIKI E-KNJIG

Kruta resnica je, da ta hip takšne naprave v slovenskih trgovinah z elektroniko še vedno ne bomo našli, pa tudi če si omislimo najbolj zmogljivo LED-svetilko in z njo iščemo ob belem dnevu. Vendar to ni razlog za rezanje žil, saj dandanes naročanje izdelkov prek meja naše kokoške ni nič kaj neobičajnega. Bolj zaskrbljujoče je, da so te naprave, v primerjavi z omenjenimi multimedijskimi predvajalniki in komunikatorji, milo rečeno, sto let za lesenim glavnikom in drage kot fiziološka raztopina sredi Sahare. Zakaj je tako, bi lahko debatirali. Veliko vlogo ima najverjetneje majhen trg (ki je seveda posledica majhnega števila bralcev na tem lepem svetu). Ve pa se, da bolj množična kot je proizvodnja nekega izdelka, bolj finančno ugodna je. Poleg tega so bralniki e-knjig relativna novost, kar je bržkone prav tako posledica nizkega zanimanja javnosti. Kljub vsemu temu pa take naprave obstajajo in so k sreči prisotne tudi na evropskem trgu.

Vse odlikuje posebna tehnologija, imenovana e-ink oz. e-črnilo, njihovi zasloni pa se imenujejo EPD (Electronic Paper Display). To zveni znanstveno in futuristično kot le kaj, vendar je načelo tehnologije skoraj kamenodobno. Se še spomnite mehaničnih prikazovalnikov na starih računalnikih, ki so nam ponosno kazali hitrost procesorja ali druge parametre, delovali pa so na sistemu obračajočih se mehanskih delov? No, e-ink ni tehnološko nič kaj naprednejši, le da se vse skupaj dogaja na mnogo manjši skali. Zaslon je sestavljen iz velikega števila majcenih kapsul, ki so različno obarvane na različnih ploskvah. Te se nato obračajo in tako ustvarijo sliko. Pojavi se problem, ker ima vsaka kapsula le določeno število ploskev, kar pomeni zelo omejeno barvno paleto – in res, večina bralnikov e-knjig nam bo privoščila število odtenkov sivine, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, o barvah pa nam pustijo le sanjati. Velika prednost te tehnologije je, da energijo porablja le za spreminjanje slike – »obračanje« strani. Tako lahko razmeroma šibka baterija zagotovi kakih deset tisoč obratov strani. Ni si težko predstavljati, da je to ogromno branja. E-ink ima še to prednost, da ne sveti tako kot LCD- ali CRT-zasloni. To je blagodejno za oči in zagotavlja, da nam slika ne bo izginila, ko bomo stopili ven na sonce, da bi v branju uživali na klopci.

Vidimo, da so tisti srečneži z največjo izbiro kar se novih tehnologij tiče zopet naši daljnovzhodni sosedje. In kako je s cenami? Hja, gibljejo se od slabih 280 $ (193 €) za Sonyjev Reader do vrtoglavih 649 € za iRexov iLiad. Morda to komu z zajetnejšim proračunom ne zveni kot strašanski izdatek, vendar ob objektivni oceni tehnološke kompleksnosti teh naprav vidimo, da jih pošteno pesti davek na novost in majhen obseg proizvodnje. In tudi na tem področju velja: kolikor denarja, toliko muzike. Tako lahko vsaj sklepamo iz tehničnih podrobnosti, saj mi za test ni uspelo pridobiti nobene od naprav. Od proizvajalca potrjeno sta na evropskem trgu prisotna samo iLiad in Cybook Gen3, čeprav bomo tudi kak Sonyjev Reader nedvomno našli na nemškem ali britanskem eBay-u. Očitno je, da bralcem še pol tisočletja po iznajdbi tiska trda prede, čeprav pot do znanja še nikdar v zgodovini ni bila tako široka cesta. Bližnjic pa še vedno ni. Morda je tako tudi prav.