Izdelki, za katere tako zahteva pravilnik o blagu, morajo imeti obvezno garancijo. V veliko evropskih državah pojma obvezne garancije, ki jo predpiše država v zakonih, ne poznajo. Potrošniki so varovani v primeru stvarne napake, lahko pa izdelovalec potrošnikom na teh trgih ponudi prostovoljno garancijo. Kakšna je ta, kaj ima kupec od nje, je v celoti odvisno od izdelovalca, ki je to obliko garancije ponudil. Zakonsko določena garancija je za vse izdelke, ki jo morajo imeti, in za vse izdelovalce pri nas enaka. Evropski potrošniki nam jo zavidajo, saj je najvišja oblika varovanja kupcev, slovenski distributerji in prodajalci pa bi jo zaradi dodatnih stroškov najraje ukinili. Pred kratkim smo iz ust enega od njih slišali, da je tudi obvezna garancija eden od razlogov, zakaj so cene tehničnega blaga pri nas višje.
Največkrat je čas veljave obvezne garancije eno leto. Pod tem pojmom razumemo, da nam bo podjetje, če izdelek ne bo deloval brezhibno, brezplačno zagotovilo odpravo napake v roku 45 dni. Potrošniki so dodatno zaščiteni še s »pojmom« stvarne napake. To pomeni, da če se izdelek pokvari po izteku obvezne garancije in v času dveh let od nakupa zaradi tako imenovane stvarne napake, ga mora prodajalec (izdelovalec) popraviti, če mu kupec dokaže, da je bila stvarna napaka »prisotna« že ob nakupu izdelka. Na primer, ob nakupu naprave je bil v njej počen zob zobnika. Več kot leto je naprava delovala, nato pa je zob odpadel in prišlo je do okvare. Razlog (stvarna napaka) je bil prisoten že ob nakupu naprave.
Poleg vsega tega so prodajalci kupcem ponujali še tako imenovano podaljšano garancijo, kar je lani preiskoval tržni inšpektorat. Ugotovili so, da vsebina podaljšane garancije ne ustreza pojmu garancije, kot ga ureja Zakon o varstvu potrošnikov. Pravzaprav gre za neke vrste zavarovanje. S tem ko prodajalec uporablja izraz garancija, pri kupcu vzbuja vtis, da bo v primeru doplačila deležen enakih pravic, kot mu gredo po pojmu obvezne garancije. Govorimo lahko tudi o zavajanju, če prodajalec podaljšano garancijo kupcu predstavlja skupaj z obvezno garancijo. Kupec lahko dobi vtis, da bo, ob plačilu, po poteku obvezne garancije določeno (plačano) obdobje užival enake pravice, kot mu jih zagotavlja obvezna garancija. A ni nujno, da je tako. Prodajalci v večini primerov ne določijo roka, v katerem bo napaka odpravljena, predviden je določen delež (na primer 30 odstotkov vrednosti popravila), ki ga mora plačati potrošnik pri odpravi napake, obvezno obveščanje zavarovalnice pred oddajo izdelka na popravilo ipd. Poleg tega je v večini primerov določeno, da začne podaljšana garancija teči z dnem izročitve izdelka potrošniku (ko začne po zakonu teči tudi obvezna garancija), zaradi česar potrošnik še v večji meri podaljšano garancijo povezuje z obvezno, in ne z zavarovanjem, za kar pravzaprav gre.
Ker pravice v podaljšanem obdobju garancije niso enake tistim iz obvezne garancije, trgovci izraza podaljšana garancija ne smejo uporabljati. Preprosto so storitev preimenovali v zavarovanje, kasko, zaščita. Ne glede na ime je jasno, da tovrstna dodatna ponudba ni enaka obvezni garanciji, zato je zelo pomembno, da, preden se zanjo odločite, dobro preberete splošne pogoje in se šele nato odločite, ali se tovrstna ponudba sploh izplača.
Moj mikro, marec - april 2014 | Jan Kosmač
