Ne samo trend v iskanju, tudi od uporabnikov Applovih naprav smo slišali mnenje, da je res tako. Eno leto stara naprava tisti čas postane počasnejša, česar prej niso opazili. Pomembno je pripomniti, da ne gre za trditve, ki bi temeljile na merjenju hitrosti delovanja naprave, temveč izključno na občutku. Občutek nas vara ali pa ima Apple res prste vmes. Namigujemo na tako imenovano načrtovano zastarelost, ko izdelek zastari ali preneha delovati oziroma deluje slabše po natančno določenem času, ki ga je določil izdelovalec. Pravi navdušenec nad Applovimi napravami je prepričan, da naprava zastari na dan, ko je na voljo nova, pa čeprav ni z njo nič narobe. Nova ima toliko novosti, da je stara »brez veze«.

S stališča teorije načrtovane zastarelosti je to najlažje »vgraditi« ravno v tip naprave, kot je Applova, saj ta nadzira njeno strojno in programsko opremo. V operacijski sistem bi na primer vgradili programsko kodo, ki bi po določenem času ali na ukaz prek spleta začela motiti delovanje naprave, kar bi uporabnik opazil kot počasnejše delovanje. Zelo verjetno »bombice« v sistemu nihče ne bi opazil. Operacijski sistem ima toliko vrstic kode, da je praktično nemogoče preveriti prav vsako, in takšno namenoma vgrajeno akcijo, ki bi spodbujala nakup nove naprave, najti in dokazati. Čeprav je ta možnost mogoča, kartel izdelovalcev sijalk Phoebus je med letoma 1920 in 1930 dokazal, da so podjetja pripravljena storiti marsikaj, tudi kaj nepoštenega, da bi prodala več, je vseeno zelo malo verjetna.

Razlog moramo iskati drugje. Pametni telefoni in tablice imajo enake težave kot računalniki. Dlje delujejo, več digitalnih smeti se nabere. Datoteke, ki so bile nekje puščene, pretrgane povezave med podatki na pomnilniku in problematična programska oprema povzročijo, da se procesor z njimi več muči, naprava pa zato deluje počasneje. Povečujejo se tudi zahteve novih različic programske opreme po procesorski moči. Na primer aplikacija za Facebook nudi več, a zahteva več od procesorja, kot je zahtevala pred enim letom.

Pri Applu pride z novim modelom tudi nova različica operacijskega sistema. Ta sicer deluje tudi na starem modelu, vendar je prilagojena na zmogljivejšo strojno opremo, zato deluje počasneje. Njegovi uporabniki so pri nadgrajevanju aplikacij bolj disciplinirani kot uporabniki drugih sistemov. Nove različice dajejo več, a delujejo počasneje na starem modelu, na kar postanemo pozorni le, če nas kdo opozori. Uporabnik sliši, da je na voljo nov model, ki ga oglašujejo kot hitrejšega, zave se, da ima star telefon in se spomni na slabosti v delovanju, ki jih je do takrat potiskal na stran. Psihološko je podobno kot pri avtomobilu. Zadovoljni smo z obstoječim, nato pride nov, za katerega trdijo, da ima več moči in je hitrejši, in stari se nam čez noč zdi star in nekoliko počasen. Bolj počasen, kot je bil kot nov, pa čeprav je v resnici enako hiter.

Za tovrstno boleznijo, kot je videti, zbolevajo le uporabniki Applovih naprav, drugi pa so nanjo imuni. Nismo še namreč slišali, da bi imetniki Samsungovih ali HTC-jevih modelov pametnih telefonov trdili, da je stari model čez noč začel delovati počasneje, ko sta podjetji predstavili nova modela.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |