Od zaslonov OLED smo veliko pričakovali, a jih je v resnici malo. Še največ v mobilnih napravah. Ne potrebujejo svetlobnega telesa v ozadju, pa tudi ne nekaterih drugih plasti, ki so del »sendvič strukture« zaslonov LCD. Vsaka podtočka sije svojo svetlobo, ko je na njej električna napetost, saj je majhna organska svetleča dioda. Najbolj znana tehnologija je AMOLED (zaslon OLED z aktivno matriko), ki je v resnici le ena od mnogih, saj izraz OLED označuje tudi druge tipe zaslonov iz organskih svetlečih diod.

Zaradi načina delovanja – vsaka točka sije svetlobo – imajo ti zasloni večji kontrast. Pri zaslonih LCD skozi plasti, tudi ko naj bi bila točka temna, pronica nekaj svetlobe, zato temna pika nikoli ni popolnoma temna. Točka na zaslonu OLED je lahko izključena, ne odda nič svetlobe, zato je temnejša, kontrast zaslona, ki je razmerje med najbolj svetlo in najbolj temno piko, pa višji. Zaslon OLED nima svetlobnega telesa, zato je tanjši in porabi manj energije, tako da je primeren za vgradnjo v mobilne naprave.

Ni vse tako »svetlo«, kot bi si mislili. Kot je običaj, ima tudi ta tehnologija svoje slabosti. LED-dioda se stara počasneje kot drugi izvori svetlobe, a se vseeno stara in svetleča dioda počasi izgublja svojo svetlost, jakost svetlobe, ki jo je sposobna oddajati. Vse diode se ne starajo enakomerno. Na zaslonu, kjer je milijone organskih diod, se nekatere starajo hitreje, druge počasneje. Odvisno od barve, ki jo svetijo, a najhitreje se starajo modre diode. Neenakomerno izgubljanje »svetilnosti« pomeni, da zasloni OLED trpijo za tako imenovano izgubo barvnega ravnovesja, in to je tudi razlog, zakaj jih Apple noče v svojih zaslonih. Spreminjanje barv, kar bi pomenilo, da barve, ki jih prikaže nov zaslon, čez čas niso več popolnoma enake, kot so bile, ko je bil zaslon nov, moti bolj kot izguba svetilnosti zaslona zaradi staranja diod. Težavo lahko omili elektronika, ki poskrbi za nastavljanje prikaza barv, vendar ta podraži izdelavo zaslona. Ne samo dražji zaslon, tudi ta težava je razlog, zakaj zaslona AMOLED ne najdemo v pametnih telefonih in tabličnih računalnikih, ki jih (običajno) iz drugih razlogov menjamo hitreje. Na vsakih nekaj let?

Druga težava zaslonov OLED je po imenu podobna težavi »zapečene« slike, ki smo jo poznali na zaslonih plazma televizorjev. Podtočke, ki so večkrat v uporabi, svetijo več kot druge, zato izgubljajo svetilnost (jakost oddane svetlobe) hitreje kot manjkrat uporabljene. To lahko povzroči, da se elementi, ki so ves čas na zaslonu, na primer ura ali kaj podobnega, za vedno »zapečejo« vanj. Vidijo se kot moteče sence negativov na zaslonu, ki je drugače videti enakomerno osvetljen.

Kaj misli Cook, niti ni tako pomembno, saj je pri Applu v ozadju še kateri drugi razlog, zakaj (še) ne namerava uporabljati zaslonov OLED. Morda bi bila cena višja in bi Apple moral naprave prodajati dražje ali pa bi manj zaslužil. Zaslone OLED res pestijo omenjene težave, vendar imajo po drugi strani svoje prednosti. Večji kontrast, črna barva je res črna, svetlejši zaslon in manj težav pri vidnem kotu pridejo do izraza pri prikazu fotografij in videa. Še posebno če ima zaslon tudi ločljivost, višjo od polne ločljivosti HD. Po drugi strani pa tudi ne moremo trditi, da so na primer zasloni LCD v tehnologiji IPS tako zelo slabši od zaslonov AMOLED, da jih bodo ti povozili. Če nič drugega, prikažejo bolj »točne« barve.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |