Še pred kratkim so bile hitrosti oddajanja podatkov (upload) v primerjavi s hitrostmi prejemanja (download) na trenutke tudi 10- do 15-krat manjše. Večine to ni motilo, saj so bili uporabniki svetovne informacijske avtoceste doslej v glavnem le »potniki« Uporabniki medijskih vsebin v internetu, pa naj bo to oddajanje (neposredno predvajanje s strani − streaming) ali pa shranjevanje večpredstavnih vsebin, si niso delali skrbi s soustvarjanjem ali deljenjem (sharing). Za zadostno hitrost povezav in posredovanja informacij so morali poskrbeti ponudniki, med katere pa zadnja leta vse bolj sodijo tudi končni uporabniki. In njihovi apetiti po dovolj hitrih povezavah tudi v internet, so vse večji ...

OD KOD TOLIKŠNA RAZLIKA?

Porabniške storitve so bile sprva razvite z mislijo na uporabnika in njegov (prvotno) edini interes – HTTP, ki mu za delovanje zadostujejo zelo kratka oddajanja zahtev strežniku, ki nato neprimerno večje količine podatkov prenese v naš računalnik. Ko je bil širokopasovni internet novost so ponudniki sklepali, da bo večina imela veliko več koristi od hitrejšega prejemanja podatkov kot pa od oddajanja. Zato so se pri razvoju povezav DSL (Digital Subscriber Line) in kabelskega interneta odločili, da namenijo veliko pasovne širine za podatke, ki jih uporabnik prejema in manj za oddane podatke. Vse to pa se je dogajalo pred pojavom spleta druge generacije: Web 2.0 ...

ODDAJANJE JE ČEDALJE POMEMBNEJŠE

Danes je hitrost odhodnih podatkov tudi za povprečnega uporabnika čedalje pomembnejša. Aplikacije, kot so pošiljanje velikih prilog z elektronsko pošto, video konference, kjer počasno oddajanje običajno pomeni slabo kakovost, povezljivost na daljavo, objavljanje slik, filmov in zvokov, ter igranje zahtevnejših iger prek spleta, potrebujemo višje odhodne hitrosti, kot so bile sprva na voljo. Pri tem pa ni pomembno, kako hitro lahko prejemamo podatke, saj jih ne bomo nikoli prejemali, hitreje kot nam jih pošiljajo,

NEPRIJETNOSTI UPORABNIKOV

Operaterji so neprestano nadgrajevali hitrost dohodnih podatkov svojih paketov, odpošiljanje pa po tihem zanemarjali. A uporabniki so se začeli zavedati, da večja številka na operaterjevem paketu ne pomeni nujno izboljšanega delovanja povezave. Hiter širokopasovni dostop pri njih doma ni bil prav nič hitrejši, če so podatke prenašali iz zelo oddaljenega ali počasnega strežnika. Podobno počasnejši od pričakovanega je bil prenos tudi s »hitrih strani«, saj je bila večina spletne vsebine prilagojene pogostejšim, a počasnejšim internetnim povezavam. Opazili so, da lahko shranijo fotografije v nekaj sekundah in se tekoče pogovarjajo v programih za neposredno sporočanje (instant messaging − IM), če pa so hoteli fotografijo poslati ali pa objaviti družinski film v spletu, je proces trajal celo večnost. Podobno se je dogajalo uporabnikom programov za izmenjav datotek (peer-to-peer), kjer je pogosto administratorsko pravilo, da lahko shraniš približno toliko podatkov, kot jih drugi uporabniki prenesejo od tebe.

Višje hitrosti oddajanja so postale velika prednost pri vsakdanji rabi. Internetni ponudniki so se izgovarjali, da je takih ljudi le majhen delež, da je večina zadovoljna s ponujenimi hitrostmi in da višje hitrosti zahtevajo predvsem igričarji, ki pa so ponavadi korak pred večino in so pripravljeni plačati več za tako storitev, zato imajo zanje posebne ponudbe. Eden od razlogov za to, da so določeni operaterji še vedno trdili, da ni povpraševanja, je bil tudi pritisk zabaviščnih organizacij, kot so RIAA, MPAA in drugih, ki so očitno zelo zaskrbljene zaradi »prispevkov« ljudi. Tudi Skype in drugi programi VoIP (Voice over Internet Protocol) so trn v peti ponudnikom tradicionalnih telefonskih storitev. Zakaj bi pa plačevali za TV in telefon, ko pa je vse, kar potrebujemo, dostop do interneta? To je potrdil tudi strm vzpon spletne strani YouTube, na kateri ljudje iz vsega sveta objavljajo svoje filme, in Googlov nakup te jasno dal vedeti, da bi bili ljudje radi soustvarjalci spletnega prostora in zato potrebujejo bolj simetrične povezave.

Kaj je najbolj priljubljeno pri nas?
V Sloveniji med izbranimi nameni interneta izstopajo: komuniciranje, izmenjava glasbenih in video datotek (peer-to-peer), poslušanje radia, igranje iger prek spleta, obiskovanje erotičnih strani in telefoniranje prek interneta. Na doživetje večino teh storitev pa vpliva hitrost oddajanja podatkov.

PONUDNIKI SE VENDARLE ZGANEJO

V zadnjem času so potrebe trga prepoznali tudi ponudniki in tako je T-2 pripravil pakete z velikimi hitrostmi oddajanja, in sicer prav z namenom, da lahko zainteresirani uporabniki postavijo svoje strežnike tudi doma. T-2 tako še naprej orje slovensko širokopasovno ledino, saj je bilo tudi prvo podjetje, ki je našemu trgu prvo ponudilo možnost dostopa VDSL (Very High Speed Digital Subscriber Line), ki se od dostopa ADSL (Asymetric Digital Subscriber Line) razlikuje v tem, da omogoča simetrično povezave v internet, kar pomeni v obe smeri enako hitrost dostopa.

DO SKRAJNIH MEJA

Superhitre domače širokopasovne povezave pomenijo, da lahko zdaj brskamo mnogo hitreje in dostopamo do veliko bogatih vsebin. Toda kdaj nam bo dovolj in ali res potrebujemo vso to hitrost? Čedalje bolj hrepenimo po vse več podatkih in operaterji vedno znova najdejo načine, kako stlačiti čim več bitov do naših oken v e-svet. Kjer so stara omrežja na klic dosegala hitrosti tisočih bitov na sekundo, dosegajo širokopasovne povezave milijone megabitov na sekundo. To pa pomen, da bosta spremljanje večpredstavnih vsebin visoke ločljivosti (high definition video) in celo njihovo oddajanje kmalu tako samoumevna in kratkotrajna, kot sta zdaj pregledovanje e-pošte in brskanje po spletu. Že se dogajajo ekstremi, saj so pred kratkim v ameriški ponudniki nekaterim uporabnikom onemogočili dostop do svetovnega spleta. Razlog? Neprestano izkoriščanje povezav do njihovih skrajnih zmogljivosti. Kako bodo ponudniki krotili obratno poplavo informacij, pa še ni jasno.

Blaž Kovšca