Zdravniki merijo srčni utrip z uro v rokah in prsti na bolnikovem zapestju. Rekreativne športnike zanima srčni utrip ves čas vadbe, zato nosijo trak okoli prsi. Delovanje srčne mišice spodbuja električni impulz, tega pa prek plasti tkiv zazna tipalo v traku. Tovrstna zaznava srčnega utripa je najbolj natančna, merjenje pa lahko traja ves čas, ne glede na gibanje telesa.

Nošenje traku je lahko nadležno ali pa nam ni nujno vedeti število utripov ves čas, dovolj je, da ga izmerimo, ko podatek želimo. Temu so namenjena optična tipala srčnega utripa, ki jih srečamo na hrbtni strani športnih ur, pa tudi vsaj enega pametnega telefona. Metoda (photoplethysmographic ali PPG) meri razliko v absorpciji svetlobe, ko ta osvetli podkožne žile. Količina svetlobe, ki jo absorbira podkožno tkivo, je opredeljena z Lambert-Beerovim zakonom. Ta povezuje stopnjo absorpcije svetlobe z valovno dolžino žarka, dolžino poti in absorpcijskim koeficientom krvnih komponent. Tipalo sestavlja sijalka LED, ki poskrbi za svetlobni žarek, in na svetlobo občutljiva dioda, ki izmeri odbito ali sprejeto svetlobo. Sijalka LED lahko sveti v različnih barvah, največkrat rdečo (650 nm) in infrardečo (IR 940 nm) svetlobo zaradi prodornosti teh valovnih dolžin.

Prva tovrstna tipala so imela oba elementa nameščena drug nasproti drugemu. Sijalka je osvetlila prst, merilna dioda pa je bila na njegovi drugi strani. Danes sta oba elementa drug poleg drugega, zato merita odbito svetlobo. Načelo pa je enako. Svetloba osvetli tkivo, v katerem so krvne žilice. Vsakič ko srce potisne kri po telesu (utripne), pošlje po žilah val z rdečimi krvnimi telesci bogate krvi, med utripi pa so krajši intervali, ko je njihova koncentracija nižja. Od tu različne stopnje absorpcije oziroma odboja svetlobe, na podlagi teh minimalnih razlik pa lahko izračunamo količino kisika v krvi in srčni utrip. Ni ovir, da ne bi mogla tudi ta metoda meriti srčnega utripa ves čas vadbe.

Natančnost merjenja pa je odvisna tako od kakovosti tipala kot tudi od elektronike, ki zna meritev tipala pretvoriti v želeno količino. Na splošno pa ne moremo trditi, da je meritev absolutno natančna, ker smo pri zaporednih meritvah dobivali različne rezultate. So pa vseeno blizu skupaj, tudi če uporabimo aplikacijo in pametni telefon brez tipala. Pravzaprav ga ima skoraj vsak, le ni tako imenovan. Sijalka je bliskavica, na svetlobo občutljiva dioda pa fotoaparat telefona. Kadar sta oba blizu skupaj, da lahko sijalka osvetli prst, to svetlobo pa zazna tipalo fotoaparata, tovrstne aplikacije delujejo. Natančnost merjenja pa je v tem primeru odvisna od kakovosti programskega algoritma.

Tako pridemo do vprašanja iz uvoda v članek. Smisla vgradnje optičnega tipala v pametni telefon, zato da si z njim lahko sem ter tja izmerimo srčni utrip, ni. Če je element dodan, je dodan zato, da poveča zanimivost za model telefona med kupci. Pa čeprav bo večina med njimi tipalo uporabila trikrat. Prvič, ker smo radovedni, zadnjič, ker nima praktične vrednosti, in nikoli več, ker bomo nanj pozabili. Ima pa takšno tipalo smisel v nosljivih napravah, ki so namenjene spremljanju telesne vadbe. Pod pogojem, da je zaslon dovolj velik in pravilno obrnjen, da je med na primer tekom mogoče enostavno prebrati podatek o številu srčnih utripov. Kar pri nosljivih napravah, ki prihajajo na trg, ni samo po sebi umevno.

Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Marjan Kodelja