Vzrok seveda tiči v dejstvu, da je računalnik za filmsko platno in potem še pomanjšani filmski zaslon silno nezanimiva zadeva, saj se običajno z zaslonov bistvo niti ne vidi, kaj šele, da bi dogajanje vplivalo na razplet filma. Zato so tudi hollywoodski računalniki prej ko ne izmišljotina – programi, ki jih ni še nihče videl, z velikimi napisi in grafikami, da imajo gledalci občutek, da se dejansko nekaj dogaja, po drugi strani pa strokovni del gledalstva zmajuje z glavo, ko gre za program, ki odšteva uničenje ladje, za tako preprosto funkcijo pa je namišljeni programer v namišljeni zgodbi porabil ure in ure za uporabniški vmesnik in po možnosti še začinil s silno umetelno grafiko, v katero panična posadka gleda zadnjih 30 sekund. Če sploh. Ampak to so pač posebnosti in zakonitosti, ki z običajnimi računalniki nimajo veliko skupnega.

Teme iz IT-sveta se periodično ponavljajo iz leta v leto – začelo se je s pragmatičnimi računalniki v Odiseji 2001, s čustvenimi v Električnih sanjah, upornimi v Vojnih igrah in potem smo dobili že hekerje, navidezne svetove in v zadnji instanci, ki se zdaj vrti v kinematografih, še biografije.

jOBS je film, ki je trenutno na sporedu v naših kinematografih in je pač biografija kontroverznega Steva Jobsa, ustanovitelja Appla. Tisti, ki so si film ogledali, bodo ostali z mešanimi občutki, saj gre za precej razmetan kolaž nepovezanih dogodkov iz njegovega življenja, ki ga upodobi Aston Kutcher, ki se je v vlogo tako vživel, da je pri posnemanju Jobsovih prehranjevalnih navad zaradi nje celo zbolel. Skratka, jOBS ni uradni film – ta po uradni knjigi šele nastaja, vseeno pa na trenutke osupne z večnim bojem genijev s kravatarji, ki se ni bil le pri Applu, pač pa pri mnogih drugih velikanih zgodnjega obdobja računalništva, le da je Apple sam po sebi film s srečnim koncem, mnogi drugi, ki niso upodobljeni na platnu, pa pač ne.

Zgodnja leta

Brez pretiranega pomišljanja prvo silicijevo filmsko zvezdo najdemo v Kubrickovi Odiseji 2001 (1968), kjer je Hal 9000, umetna pamet z rdečo lučko kamere, odgovoren za varnost ladje, ki odloča med življenjem in smrtjo posadke na Discoveryju One. Nasploh so ljudje v šestdesetih že bolj dojemali računalnike kot del njihovega življenja in Disneyjev film Računalnik je bil obut v teniške čevlje (1969) je naivna prigoda študenta (mladi Kurt Russell), ki se zlije z računalnikom na univerzi in pridobi njegove sposobnosti pomnjenja ter tudi njegovo znanje o kriminalnem početju poslovnežev. A večinoma so umetno pamet sestavljali roboti, od Langovih pločevinkov v Metropolisu do vseh vesoljskih robotov na strani dobrega in zla v petdesetih in šestdesetih in C-3PO ter R2-D2 v prvi Vojni zvezd.

Naivna osemdeseta

Ko se je desetletje spremenilo na številko 8, so tudi računalniki začeli zasedati naše domove in filmov kar ni zmanjkalo. A najbolj kulten film osemdesetih z računalnikom v glavni vlogi je vsekakor Tron (1982), kjer Jeffa Bridgesa potegne v računalniški navidezni svet, kjer se mora za preživetje in rešitev boriti proti računalniški igri. Še en zlobni računalnik se zgodi leto pozneje v Vojnih igrah (1983), kjer se najstniški heker Matthew Broderick prek telefonskega modema nevede poveže z vojaškim superračunalnikom in skoraj sproži tretjo svetovno vojno. Superračunalnik na koncu simulira vse možne poteze jedrskega spopada velesil, in šele ko spozna, da v igri ni zmagovalca, se film razplete s srečnim koncem. Računalniki pa so še vedno domena velikih institucij in šele Električne sanje (Electric Dreams, 1984) pokažejo, da si lahko računalnik kupi in (komajda) odnese domov vsak. V romantični komediji se računalo nato spopade s svojim lastnikom za naklonjenost sosede v podobi Virginie Madsen, duet s čelom pa prikaže tudi vpliv računalnikov v glasbi. Film je zaznamovala tudi velika uspešnica osemdesetih let Together in Electric Dreams Oakeyja in Moroderja.

Isto leto prinese tudi novo bolj temačno zgodbo o Terminatorju iz prihodnosti, ko so svetu zavladali računalniki in umetna pamet še vedno bolj kot ne deluje na temni strani. Ne moremo niti mimo filma Ta čudna znanost (Wierd Science, 1985), kjer dva geeka sprogramirata svojo sanjsko žensko in jo poustvarita v resničnem svetu. Ne moremo niti mimo Short Circuita s pobeglim robotkom Johnnyjem 5, pa tretjega dela Supermana, kjer se Christoper Reeve bori proti superračunalniku.

Naivna osemdeseta so se kazala tudi v resničnem svetu, kjer se je računalnik iz hišne igrače počasi začel ozirati za vsakodnevnimi opravili, ki bodo postala nepogrešljiva v naslednjem desetletju, enako pa se je zgodilo s filmom.

Eksplozija v devetdesetih

Devetdeseta so se začela z resno grožnjo računalnikov v drugem delu Terminatorja (1991), Kosec (Lawnmover man, 1992) pa je uspel prikazati navidezno resničnost v vsej svoji razsežnosti. Jeff Fahey je preprost vrtnar, ki ga Pierce Brosnan v umetnem svetu, ki ga ustvari, spremeni v super genija, vendar ne dobrega. In, da, v navidezni resničnosti prvič tudi seksajo. Istega leta srečamo tudi hekerje v filmu Sneakers (Špiclji, 1993), ko Robert Redford in druščina bijejo boj proti umazanim vladnim igram in zasebnim interesom. Še en hekerski film je zaznamoval devetdeseta – Hekerji (Hackers, 1995), ki je izstrelil Angelino Jolie. Sam po sebi film ni bil nič posebnega, računalničarji pa smo se ob pretiranih dramaturških posegih v delovanje računalnikov kar dobro nasmejali.

Istega leta se je pokazalo, da so lahko tudi ljudje računalniki. Johnny Mnemonic (1995) je v svoji glavi naokrog prenašal dragocene digitalne podatke, ki bi mu lahko skurili glavo, če jih ne bi pravočasno pretočil v drug medij. Tako nekako. Tudi Sandra Bullock je v filmu Mreža (The Net, 1995) občutila, kaj pomeni shranjevanje osebnih podatkov v digitalni obliki in kraja identitete. Nasploh so se devetdeseta leta ukvarjala z mrežami in povezljivostjo, internet pa je rasel kot kabel na dežju. Vrhunec je prišel ob koncu stoletja, ko je Matrica leta 1999 prinesla zgodbo o navideznem svetu, ki ga upravljajo računalniki, ljudje so zgolj baterije, seveda pa v trilogiji ne zmanjka niti množice filozofskih vprašanj. Steven Spielberg je zakrivil A. I. Umetno inteligenco (1999), ki govori o fantu, ki je robot, pa bi rad postal človek. Teh Ostržkovih tem so se lotili tudi v Dvestoletnem možu (1999) z Robinom Williamsom v glavni vlogi. V Eksistenci (eXistenZ, 1999) se v navideznem svetu igre znajde tudi Jude Law, nemški film 23 (1999), posnet po resničnih dogodkih, pa pokaže temnejšo plat računalniških zlorab. Kogar zanima računalniška zgodovina, naj si ogleda Pirate iz Silicijeve doline (1999), ki prikazuje zgodbo ključnih mož dveh računalniških velikanov, Appla in Microsofta, Trinajsto nadstropje (1999) pa še enkrat več zameša resnični in navidezni svet.

Vzporednica računalniški industriji je tudi Razkritje (Disclosure, 1994), kjer Michael Douglas svoji šefici Demi Moore ne da … dihati in ji dokaže nepravilnosti v proizvodnji CD-pogonov.

Zgodbe o ljudeh

Računalniki so v zadnjem desetletju postali tako vsakdanji, da so izgubili na veljavi, zato so glavne vloge spet prevzeli ljudje. Kmalu po Piratih se je pojavil Takedown (2000), ki je prikazal zgodbo hekerja Kevina Mitnicka, lani smo dobili film o Assangeu, ki je zakrivil Wikileaks, letos pa, kot že omenjeno, še Steva jOBSA. V 21. stoletju se je najprej odvrtela in resetirala Matrica, v reprizi legendarnega Trona, Tron: Zapuščina (Tron: Legacy, 2010), pa se vse skupaj ponovi, le da je tokrat na vrsti sin protagonista iz zgodbe izpred treh desetletij. Tu je tudi sijajno Socialno omrežje (2010), ki prinaša zgodbo o Facebooku. Tako se superračunalnik v zasebni rabi Tonyja Starka v vseh treh Iron Manih naslanja zgolj na znanstveno fantastiko, Mreža 2 (The Net 2.0, 2004) in Vojne igre: Smrtonosno geslo 2 (War Games: the Dead Code, 2008) pa sta neuspešni nadaljevanji filmov iz devetdesetih in osemdesetih let.

Zanimiva zgodba, čeprav na temo robotov, je tudi Jaz, robot (2004), ki spet prikazuje mogočo prihodnost, ko bodo računalniki hodili ob nas in s svojo pametjo (ViKi) ugotovili, da jih ljudje ogrožajo.
Prej ali slej bomo spet ugledali film z računalnikom v vidnejši vlogi ali še kakšno biografijo ljudi in njihovih podjetij, a zdi se, da bodo računalniki v letih, ki so tik za nami in ki še prihajajo, igrali drugačno vlogo – filme bodo s CGI »snemali« kar v svojem drobovju.

Računala za znalce

Sedem najbolj ključnih dokumentarcev za razumevanje računalniške zgodbe ni nujno povšeči vsem, vendar je precej logičen izbor, odlično pa se da iz njih razbrati različno pojmovanje računalniškega sveta skozi začetno obdobje pa vse do današnjih samoumevnih časov.

The Computer Programme je dokumentarec iz leta 1982, ko so računalniki za množice počasi začeli izstopati iz mokrih sanj. BBC-jeva stvaritev v štirih urah razlaga vse, kar so v tistih časih ljudje morali vedeti, in se dotakne tudi BASIC-a. Računalniški program se je od takrat spremenil v neprimerno bolj kompleksno orodje, a tudi iz tistih časov še marsikaj velja tudi danes.

Hackers 95 je dokumentarec, ki nima nič z istoimenskim filmom Angeline Jolie iz tega leta, pač pa širši javnosti prvič približuje ljudi iz ozadja in vse mogoče povezljivostne vragolije iz obdobja, ko se je internet, ki ga poznamo danes, šele rojeval.

Triumph of the Nerds dejansko v dokumentarcu pokaže že filmsko obdelane zgodbe o prvem osebnem računalniku, rojstvu Appla ter začetkih DOS-a in Windowsov, zanimiv pa je zaradi nehote (ali hote?) seksističnega pristopa – ženske pač z računalniki nimajo nič.

Njegovo nadaljevanje je Nerds 2.0.1, ki je bil posnet dve leti pozneje (1998) in se je pojavil skupaj s slovitim dot-com mehurčkom. Ne samo internet, dokumentarec se dotakne tudi ARPANET-a in BBS-ov.

Discovery Channel je pred petimi leti predstavil serijo v štirih delih Download: The True Story of the Internet. Posneta desetletje po Nerds 2.0.1 serija pokaže, kako je začetek »neta« v samo desetletju prerasel v množično histerijo, imenovano »web«, in se potopi tudi med vojno brskalnikov, v iskalne tehnologije, deljenje datotek in socialna omrežja.

Ne moremo niti mimo Revolution OS, dokumentarnega filma iz leta 2001, ki pokaže, da obstaja tudi druga, manj komercialna stran računalništva, ter orisuje zgodovino GNU/Linuxa in brezplačne programske opreme. Dokumentarec je naravnan proti pregrešno dragemu softveru (izjemno doživeto prikaže Gatesov protipiratski nagovor) in je vsekakor mana za vse privržence odprte kode.

In za konec: švedski Steal this film v dveh delih (2006–2007) ni samo zgodba o tem, kako se je internet spremenil v ocean deljenja in prenašanja datotek, pač pa premika razumevanje prihoda digitalne dobe in produkcije vsega mogočega v novem okolju, sploh pa velikih sprememb v načinu, distribuciji in uporabi medijev.

Moj mikro, november december 2013 | Arthur Švarc