Se še spomnite skromnih začetkov mobilne telefonije? Slavnih regelj, čukov in podobnih živali? Prva reglja oziroma Ericsson GA 628 (na trg je prišla leta 1996), ki je bila za marsikaterega Slovenca prvi stik z mobilno telefonijo, je imela majhen alfanumeričen zaslon z največ dvanajst znaki. Nasledil jo je Ericsson A2628s (2001) oziroma reglja plus, kot smo telefonu rekli pri nas. Telefon, ki je avtorja tega članka prvič seznanil s svetom brezžične komunikacije, je bil glede na predhodnika precejšen napredek, saj je imel kar štirivrstični zaslon.

Ker so bili prvi mobilni telefoni res ogromni (prve reglje se še danes drži vzdevek »cegel«), je bil začetni trend mobilne telefonije čim bolj zmanjšati telefon, a mu hkrati dodati čim več funkcij. Barvni zasloni so že nekaj let po razmahu mobilne telefonije postali standard, a proizvajalci so še vedno težili h kar se da tankim in majhnim telefonom. Vse več podjetij je zato poskušalo s telefoni na preklop. Tovrstnega načina izdelave se je še posebej rada lotevala ameriška Motorola. Dober primer omenjenega trenda je bil njihov model V70 iz leta 2002, ki se ni odprl, temveč zavrtel, imel je trivrstični zaslon ločljivosti 96 x 64 točk, tehtal pa je še za današnje čase skromnih 83 gramov. Če me spomin ne vara, je pri nas stal pravo malo bogastvo, zato sem se moral takrat zadovoljiti z drugo Motorolo na preklop.

Tako se je vse skupaj nadaljevalo še kar nekaj let. Trendu vse manjših telefonov je v ZDA kljuboval RIM (zdajšnji BlackBerry), katerega BlackBerry 6230 je imel za tiste čase ogromen zaslon z diagonalo 2,6 palca (6,6 centimetra), tisti, ki so hoteli kaj več, pa so morali poseči po dlančnikih (denimo znamke Palm), ki pa niso bili najbolj priročni za uporabo. A vse to so bili časi, ko smo se komaj privajali na elektronsko pošto na mobilnikih in kaj dosti velikega zaslona sploh nismo potrebovali.

V tistem času so večje zaslone ovirali tudi stroški, saj so bili kakršni koli zasloni večjih dimenzij precej dražji za izdelavo, poleg tega pa so potrebovali večjo baterijo, ki je takratni telefoni, obsedeni s čim manjšo obliko (ironije res ne manjka), pač niso bili zmožni zagotoviti. Navsezadnje, si predstavljate, da bi morali že tako ogromno regljo, katere levji delež je zavzela prav baterija, polniti vsak dan?

Še leta 2006 je bil telefon z diagonalo zaslona, večjo od šestih centimetrov (BlackBerryji), nerazumljivo ogromen in praktično v domeni znanstvene fantastike. A če odštejemo poskuse podjetja Palm, je bil to še vedno čas pred prvimi pametnimi telefoni, ko so fizične tipke zavzele levji delež telefona, na katerem praktično nismo počeli drugega kot pisali kratka sporočila (SMS) in opravljali klice.

Prvo jabolko

Čeprav se je kar nekaj podjetij že več let trudilo z zasloni na dotik, se nikakor ne moremo izogniti dejstvu, da je vse skupaj na glavo obrnila predstavitev prvega Applovega iPhona leta 2007. Telefon je imel za tiste čase ogromen, 3,5-palčni (8,9-centimetrski) LCD-zaslon z ločljivostjo 320 x 480 točk, a je vse skupaj opravičil z dobro odzivnostjo in predvsem z operacijskim sistemom, na katerem se je deskanje po spletu prvič zazdelo nekaj naravnega. Intuitivni sistem je hkrati omogočil tudi zamenjavo fizične tipkovnice z večjim zaslonom. Doba pametnih telefonov se je tudi uradno začela.

Leta 2007 kakšnih omembe vrednih odzivov tekmecev še ni bilo, so pa podjetja že veselo razvijala pametne telefone. HTC Touch, predstavljen istega leta, je imel zaslon z diagonalo 2,8 palca (7,1 centimetra), Palmov Centro pa še manjšega (2,2 palca oziroma 5,6 centimetra). V letih 2008 in 2009 je sledil pravi naval takšnih in drugačnih pametnih telefonov. Nokijini takrat uspešni seriji N se je pridružil N97 – drsni telefon s qwerty tipkovnico in na dotik občutljivim zaslonom diagonale 3,5 palca (prav toliko kot prvi iPhone), zasloni pa so se agresivno večali tudi v ZDA priljubljenim BlackBerryjem.

Skupno s telefoni so se seveda menjavali tudi operacijski sistemi. Apple je še naprej razvijal svoj iOS, leta 2008 pa je HTC na trg poslal model HTC Dream, prvi komercialni telefon z Googlovim operacijskim sistemom Android. Dream je bil tako kot N97 drsni telefon s tipkovnico in 3,2-palčnim (8,1-centimetrskim), na dotik občutljivim zaslonom. Konec leta 2009 je taisto podjetje na trg poslalo telefon HD2 z operacijskim sistemom Windows Mobile in z za tiste čase ogromnim 4,3-palčnim zaslonom. A če so takrat kritiki le nejeverno zmajevali z glavami, so štirje palci kaj hitro postali standard.

Leta 2010 so večja podjetja namreč že dodobra ugotovila, kje v prihodnosti zaslužiti denar, in sledila je prava eksplozija mobilnih telefonov s sistemom Android, ki je postajal vse bolj priljubljen. HTC in Motorola sta se udarila s celo paleto pametnih telefonov. HTC-jev Desire je imel tako 3,7-palčni (9,4-centimetrski) zaslon in konkuriral Motorolinemu modelu Droid z enako velikim zaslonom, a dodano tipkovnico. V bitko se je takrat vmešal tudi Google s telefonom Nexus One (izdelal ga je HTC), ki se je ponašal z diagonalo 3,7 palca, medtem ko je imel vsak novi Motorolin Droid večji zaslon. Model Droid X je imel tako že zaslon z diagonalo 4,3 palca.

Korejski Samsung sprva sicer ni toliko stavil na sistem Android kot omenjena tekmeca in je še naprej veselo izdeloval telefone z lastnim operacijskim sistemom Bada ter sistemom Windows Mobile (denimo serija Omnia). A kljub temu je imel Samsung določeno prednost pred tekmeci. Z modeli Omnia, Wave in podobnimi telefoni je namreč pridno razvijal tehnologijo zaslonov na dotik. Kar nekaj Samsungovih telefonov je oznako za tehnologijo AMOLED tako nosilo tudi v imenu.

Samsung je marca 2010 predstavil prvi telefon Galaxy S s štiripalčnim zaslonom in operacijskim sistemom Android ter v trenutku postavil standarde v industriji. Izjemna strojna oprema in odziven zaslon so iz telefona napravili prodajno uspešnico (prodali so jih kar 24 milijonov) in Samsung je bil na dobri poti do naziva največjega proizvajalca telefonov na svetu. Neverjeten uspeh prvega Galaxyja S pa je bolj kot vse drugo tudi pokazal, da so lahko telefoni z diagonalo nad deset centimetrov več kot uspešni in da je trend vse manjših telefonov vsaj za nekaj časa pokopan.

Nekateri pa so se trendu večjih zaslonov bolj ali manj uspešno upirali. Apple denimo ni imel težav s prodajo iPhona 4 z diagonalo 3,5 palca (8,9 centimetra) – torej niti milimetra več kot pri prvi generaciji. Pokojni Steve Jobs je bil zelo glasen glede dejstva, da morajo biti telefoni dobro uporabni z eno roko, poleg tega pa je imelo podjetje iz Cupertina na račun enake velikosti zaslona manj težav s prilagajanjem aplikacij. A Apple je imel povsem svoj operacijski sistem in je bil neverjetno prodajno uspešen, zato je lahko praktično počel in še danes počne, kar se mu zahoče. A tudi neverjetno uspešni Applov telefon je kljub prigovarjanju mnogih, da zaslon iPhona nikdar ne bo večji kot 3,5 palca, moral malce popustiti trendu. Petica je tako že imela zaslon s štirimi palci diagonale, šestica pa bo imela bržkone še kakšen milimeter večji zaslon.

Kljub glasnosti oboževalcev Applovih telefonov, da je vse, kar je več kot štiri palce, preveliko in neuporabno, pa je bilo vse več tistih, ki jih uporaba dveh rok za pametni mobilnik ni prav nič motila, zato se je trend vse večjih telefonov vztrajno stopnjeval in se dodobra razplamtel v začetku leta 2011.

Takrat skoraj ni bilo več proizvajalca, ki ne bi imel telefona z vsaj 4,3-palčnim zaslonom. To velikost je uporabil tudi Galaxy S2 in se kmalu izkazal za še bolj uspešnega od predhodnika. Za Google pa je Samsung izdelal tudi Galaxy Nexus, ki je imel na prvi pogled ogromen zaslon z diagonalo 4,65 palca oziroma 11,8 centimetra. HTC je hitro udaril nazaj z modeli, kot sta Sensation XL in Titan (oba z diagonalo 4,7 palca). Poleg konkurenčnosti pa je bil za vse večje telefone še en razlog. Nove tehnologije, predvsem LTE, so zahtevale vse večje baterije, ki jih v majhne telefone pač niso mogli več stlačiti. Motorolin Droid RAZR (2011) z diagonalo 4,3 palca se je kljub LTE-anteni (ki je energijsko precej potratna) ponašal z debelino 7,1 milimetra in si ob izidu prislužil naziv najtanjšega LTE-telefona. A to je imelo svojo ceno. Sicer izjemno trden telefon (kevlar na zadnji strani, Gorilla Glass na sprednji strani) naj bi nekaterim uporabnikom počil kar sam od sebe.

Naj gre za trend ali potrebe tehnologij, oktobra leta 2011 je vse skupaj na glavo postavil Samsungov Galaxy Note. Z zaslonom z diagonalo 5,3 palca (13,5 centimetra) je bil telefon skoraj onkraj meje verjetnega in nekakšen križanec med tablico in telefonom. Od tod tudi vzdevek »phablet«. Čeprav kritiki telefonu zaradi velikosti niso bili ravno naklonjeni, pa so bili strojno pisalo S Pen in androidne aplikacije, prilagojene ogromnemu zaslonu, dovolj, da so kupci z veseljem posegali po Notu. Prodali so jih več kot deset milijonov, in čeprav so se tudi drugi proizvajalci trudili s tako velikimi telefoni, je bil Note najbolj tržno uspešen.

Ogromno je normalno

Leta 2012 smo se ogromnih telefonov kar nekako navadili. Note je dobil še večjega naslednika z diagonalo kar 5,55 palca (14,1 centimetra), ki se je prav tako izkazal za tržno zelo uspešnega. Nokia je s preklopom z malih telefonov s Symbianom na operacijski sistem Windows Phone (naslednik Windows Mobile) prav tako začela izdelovati telefone z zasloni, večjimi od štirih palcev. In to še zadnji čas, saj bo morda prav serija Lumia tisto, kar bo finskega velikana rešilo.

Tudi Apple je moral malo popustiti, zato je imel iPhone 5 prav tako diagonalo štiri palce. Še vedno precej manj kot tekmeci, a je Apple vseeno dokazal, da ni povsem imun na trende v industriji. Malenkostno povečanje zaslona so vodilni spet zagovarjali z dejstvom, da mora biti telefon uporaben z eno roko. Po njihovem mnenju pa so štirje palci največ, kar ena roka premore.

Sicer je leto 2012 dodobra ustoličilo velike telefone, ki še nekaj časa ne bodo izginili. Galaxy S3, HTC One X, LG Optimus G in še mnogi drugi telefoni so imeli diagonalo zaslona okoli 4,7 palca (11,9 centimetra). In glej ga zlomka – z izjemo tistih, ki prisegajo na iPhone, se to praktično nikomur več ni zdelo posebej veliko. Telefoni z manj kot 4,7 palca so postali naprave srednjega cenovnega ranga. HTC One S (diagonala 4,3 palca – srednji model serije One) in Samsung Galaxy S3 Mini (4 palce) sta tako telefona srednjega cenovnega razreda. Pač za tiste, ki nimajo toliko pod palcem.

V začetku leta 2013 se trend do neke mere še vedno nadaljuje. Sony prav tako meni, da mora biti telefon sorazmerno velik, zato je svoj najboljši model Xperia Z opremil s 5-palčnim (12,7-centimetrskim) zaslonom, Galaxy S4 pa ima le malenkost manjšo diagonalo (4,99 palca). A zdaj so veliki zasloni na najboljših telefonih upravičeni z dejstvom, da se ponašajo s polno visoko ločljivostjo (1080 p), kar pomeni, da je gostote točk tudi pri petih palcih več kot dovolj za izjemno jasno sliko.

Tajvanski HTC se je glede velikosti zaslonov malce umiril. Podjetje namreč v bližnji prihodnosti ne napoveduje več nobenega konkurenta Samsungovemu Notu (očitno to lahko uspe samo Samsungu), pa tudi njihov paradni konj HTC One je ostal pri diagonali 4,7 palca, kar je natančno toliko kot pri predhodniku One X. Razlog? HTC-jevi predstavniki trdijo, da je 4,7-palčni zaslon največja površina, ki se jo še da uporabljati z eno roko. Apple je pred časom enako trdil za 3,5 palca, nato pa za 4 palce. Morda pa ima testno osebje pri Applu in HTC-ju pač različno velike dlani. Bodo že nekako prišli skupaj.

Kaj pa zdaj?

Velikost okoli petih palcev je v letu 2013 nova norma. LG se bo s telefonom Optimus G Pro (pri nas ga v času pisanja članka še ni na voljo) z diagonalo 5,55 palca poskušal postaviti po robu Notu 2. Huawei Ascend Mate, ki je bil predstavljen na sejmu CES 2013, ima zaslon z diagonalo kar 6,1 palca (15,5 centimetra). Po trditvah predstavnikov kitajskega podjetja gre za največji zaslon, kadar koli uporabljen v mobilnih telefonih. Kaj dosti večji mobilniki pravzaprav niti ne morejo biti, saj se pri sedmih palcih že začnejo tablice.

A tekma za čim večji in čim boljši zaslon je bolj kot ne opazna samo pri telefonih z operacijskim sistemom Android. Nokia, ki vse upe polaga v telefone s sistemom Windows Phone, še ni naredila telefona, večjega kot 4,5 palca. Tudi noben drug proizvajalec, ki ima v svoji ponudbi Windows telefone, še ni naredil telefona z večjo diagonalo.

Trendu se je uprl tudi kanadski BlackBerry (bivši RIM) z novim telefonom Z10. Slednji namreč kljub trendu vztraja pri diagonali 4,3 palca. A na račun povsem svojega operacijskega sistema si Kanadčani to vsaj na papirju lahko privoščijo. Vprašanje je, ali bo Z10 tudi tržno uspešen – kar pa BlackBerry krvavo potrebuje.

Kot omenjeno, se tudi Apple ne da in vztraja pri štirih palcih. A glede na to, da je pred leti trdil tudi, da je že 3,5 palca dovolj, in potem vseeno preskočil na večji zaslon, me ne bi presenetilo, če bi tudi zaslon iPhona 6 malce zrasel. Sploh glede na to, da zadnje čase iPhone, vsaj kar zadeva tržni delež, ne dohaja zelenih robotkov. Javnost očitno želi velike zaslone.

Kaj pa lahko pričakujemo v prihodnosti? Kaj dosti večji zasloni telefonov ne bodo mogli biti, saj navsezadnje tudi naše roke niso vsakih šest mesecev večje, žepi prav tako ne. Kaj dosti več kot Note 2 pač že težko spravimo v žepe (ženske so s torbicami pri velikih telefonih brez dvoma v prednosti). Še najbolj zanimivo področje so upogljivi in prozorni zasloni, a naj bi bila tovrstna tehnologija oddaljena še nekaj let. A proizvajalci zaslonov so ob različnih priložnostih že pokazali delujoče upogljive zaslone. Na sejmu Consumer Eletronics Show (CES) januarja 2013 je Samsung tako navdušil z upogljivim zaslonom Youm, ki pa se za zdaj lahko le upogiba in ne zloži, kar bi bilo za telefone idealno. Pred množično proizvodnjo tovrstnih zaslonov pa bodo morali inženirji premagati še celo vrsto težav. A kdo ve, morda bomo čez nekaj let v žepih nosili škatlice, katerih zaslon bo lahko še precej večji kot na današnjih telefonih.

Moj mikro, Maj Junij 2013 | Stane Ravnikar