Pa vendar, kot v vsaki džungli, se najde tudi v virtualni marsikak zastonjski priboljšek za tiste, ki se znajdejo. Celo za poštenjake, ki jim vest zavoljo tega privilegija ne dovoljuje prekršiti zakona. Še več, izbira je tako pestra, da ne bo razočarala niti najbolj razvajenih sinov in hčera generacije trgovskih centrov.

Če bomo imeli čast srečati podalpskega domorodca, ki si lasti domač računalnik in ga pridno uporablja, pa vendar še ni slišal za Mozillo ali OpenOffice, imamo danes že pravico križem pogledati. Zadnjih nekaj se let je namreč na področju razvoja takšnih programov zgodilo obilo napredka. Toliko, da mu še shirani junaki našega časa, ki noč za nočjo presedijo v soju luči računalniških zaslonov in neumorno pazijo na internet, ne sledijo več. Tu ne gre samo za pojavljanje novih in novejših rešitev za naše vsakdanje težave, ki jim nismo kos brez računalnikov (in jih ne bi imeli, če ne bi imeli računalnikov), ampak predvsem na izboljšanje njihovih različic do stopnje uporabnosti. Programerji so namreč pridno dodajali tem programom funkcije in čistili hrošče, četudi je med prvimi in drugimi tu in tam težko ločiti, in rezultati tega so nadvse ugodni – večina teh programov je zdaj »dozorela« in uporabnika ne bodo več jezili s svojimi začetniškimi težavami.

Namen tega članka ni, da bi predstavili vse zelo uporabne in priročne zastonjske programe, ki obstajajo. Je pa vodnik za opremljanje sistema Windows od glave do pet, ne da bi porabili en sam cent. Vsi opisani programi so freeware ali odprtokodni, kar pomeni, da se nam od njih ni bati nadležnih reklam, omejenega časa uporabe, vsakodnevnega teženja z registracijo, trojancev, nepooblaščenega lastninjenja piva ali uporabnikove sestre, in tako dalje. Tega pa ne moremo trditi tudi za vse drugo zastonjsko programje, ki nam ga bo dragi Google serviral v količinah listja in trave. Na splošno velja svetovati previdnost pri nameščanju programov, ki jih najdemo v internetu. Kot vemo, vse, kar zaseda prostor v internetu, ni suho zlato. Če nam že ni do branja pogodb EULA (za katere vsi vemo, da jih nihče ne bere), se, preden kliknemo »next«, vsaj malo ozrimo navzgor in poglejmo, ali nam program ne poskuša vsiliti kakšne zadeve, ki se imenujejo »newsletter«, »toolbar«, »agent«, ali kaj podobnega. Preprečiti to teženje je ključnega pomena, saj imata čas in dobro počutje prav tako vrednost, ti programi pa naj bi bili brezplačni. Ne pustimo se torej opehariti in posezimo po tistem najboljšem, kar lahko dobimo.


Slovarček izrazov, povezanih z brezplačnimi dobrotami

freeware – brezplačen za neomejen čas in polno funkcionalen. Lahko je odprtokodni ali ne, v javni domeni ali komercialen, brezplačnost lahko ima omejitve (le za nekomercialno uporabo…).
open source – izvorna koda je javno objavljena. Kdaj za program lahko rečemo, da je odprtokodni, lahko preberete na www.opensource.org.
abandonware – star program (ali njegova različica), ki se ne prodaja nikjer več. Ti programi pogosto uradno niso zastonj, vendar njihove distribucije nihče ne preganja.
shareware ali demoware – brezplačen za omejen čas ali z omejeno funkcionalnostjo.
crippleware – funkcionalnost brezplačne različice je omejena, pogosto izrazito.
adware – brezplačen, vendar uporabnika zasiplje z reklamnimi sporočili, včasih tudi vohuni za uporabnikovimi podatki (spyware).
nagware (begware, annoyware) – običajno polno funkcionalen, vendar uporabnika stalno opominja, naj program registrira.
foistware – ponavadi brezplačen, vendar v paketu dobimo še druge, pogosto nepovezane programe, ki jih nismo hoteli namestiti.
otherware – vsi ti izrazi so se nekaterim zdeli nekoliko smešni, zato so sami svojemu programju prisodili nekatere manj »resne« licence, ki od uporabnika zahtevajo drugačne usluge; kot na primer beerware (avtorju mora uporabnik kupiti pivo ali spiti pivo v njegovem imenu), careware (uporabnik mora darovati dobrodelni organizaciji), greenware (uporabnik mora narediti nekaj za čistejše okolje), sisterware (uporabnik mora avtorju predstaviti svojo sestro), catware (uporabnik mora pobožati svojo mačko) in druge.

Pisarniški paket: OpenOffice.org

Microsoft Office je komercialen program, za katerega moramo plačati, če ga želimo uporabljati. In ne samo to, z vsako novo različico bolj veselo golta megabajt za megabajtom pomnilnika. To sta verjetno glavna razloga, zakaj je bolje poseči po brezplačni in odprtokodni alternativi. OpenOffice.org ima vse, kar pisarniški paket potrebuje. Sestavljajo ga programi Writer (urejevalnik besedil), Impress (predstavitve), Math (enačbe), Draw (grafika), Calc (tabele) in Base (podatkovne zbirke). Največja skrb večine uporabnikov je združljivost z dokumenti iz Microsoftovega pisarniškega umotvora. To je bil začetkih odprte pisarne precej žgoč problem, predvsem kar se tiče tabel in njihove pravilne poravnave, pravilnega oblikovanja diapozitivov v predstavitvah, makri in še kaj. A to je preteklost. Teh težav zdaj veliko manj. Pravzaprav za povprečnega in tudi nekoliko zahtevnejšega uporabnika zanemarljivo malo. OpenOffice.org zna vse vrste dokumentov shranjevati v združljivih formatih, pa tudi vmesnik samih aplikacij ne bo popolnoma zmedel povprečnega uporabnika, ki je navajen na Microsoftov Office, saj je postavitev stvari dokaj podobna. Če omenjeni obvlada veščino branja, pa problema sploh ne bi smelo biti, saj OpenOffice zna slovensko.

Spletni brskalnik: Opera

Opera obstaja kot alternativa bolj znanim brskalnikom, kot so IE, Netscape in razni produkti iz Mozillinega živalskega vrta že kar nekaj let. Pa vendar se o njej bolj šušlja kot govori. Velja splošno prepričanje, da je namenjena le zahtevnim uporabnikom. Ta govorica se izkaže kot neutemeljena, ko stvar preizkusimo, saj se po prijaznosti do uporabnika sploh ne razlikuje od drugih najbolj znanih brskalnikov. Morda se komu tu porodi vprašanje, zakaj spletni brskalnik izbora na tem mestu ni prav tako brezplačna Ognjena lisica. Odgovora na to sta dva; prvič, ker jo večina že kar dobro pozna, in drugič, ker se zadnje čase med uporabniki širijo opažanja, da je Firefox s svojimi dodatki sicer super, vendar ga pesti brezvestno goltanje pomnilnika, s tem pa počasnost in nestabilnost. Vsaj takrat, ko število odprtih zavihkov preseže zdravo mero. S širjenjem kroga uporabnikov pa se seveda širi tudi krog tistih, ki imajo veselje izkoriščati varnostne luknje. To je druga težava, ki je Opera (še) nima. Tako kot za Firefox so tudi za Opero na voljo dodatki, ki se imenujejo »widgets«, ima pa tudi nekatere izjemno uporabne funkcije, ki jih nima noben od najbolj znanih brskalnikov. Med drugim so to »wand« – čarobna palica, ki upravlja z našimi gesli in zna samodejno izpolnjevati obrazce na spletu, kar skrajša marsikatero registracijo ali prijavo. Potem so tu »mouse gestures«, ki nam omogočajo krmiljenje brskalnika kar s trzljaji miške. Teh se je sicer malo težko navaditi, vendar ko nam to enkrat uspe, bomo deskali s svetlobno hitrostjo. Opero pa si lahko privoščimo tudi za mobilni telefon ali igralno konzolo.

Odjemalec elektronske pošte: Mozilla Thunderbird

Zadnje čase smo priča razmahu spletnih vmesnikov za elektronsko pošto, kjer je s svojim zelo intuitivnim in uporabnim največjo revolucijo napravil bržkone Gmail. Tako smo uporabniki že kar malo pozabili na udobnost uporabe odjemalcev elektronske pošte. Z njimi lahko z enim samim klikom preverimo sporočila, prispela na vse elektronske naslove v naši lasti, in brez zaganjanja spletnega brskalnika opravimo vse v zvezi z elektronsko pošto. Tu je Mozillin »Gromski ptič« dokaj idealna rešitev. V nasprotju z premnogimi odjemalci spletne pošte združuje enostavnost in prijaznost, hitrost in vsestransko uporabnost na enem mestu. Thunderbird ne komplicira – dela to, za kar je napisan, in to dobro. Je, prav tako kot Firefox, poslovenjen in tudi on ne skopari z uporabnimi funkcijami. Tako kot Firefox podpira sistem dodatkov, med katerimi je tudi slovenski črkovalnik (spellchecker), poskrbljeno pa je tudi za varnost in stabilnost, k čemur prispeva tudi preprostost samega programa. Veseli bodo predvsem lastniki Gmailovih naslovov, saj jim bo Thunderbird omogočil zelo preprosto nastavitev računa – brez vpisovanja strežnikov – in mnoge nastavitve upravljanja z e-pošto. Predvsem tisti, ki imajo več kot en sam naslov, bodo zelo veseli enostavnosti, s katero Thunderbird upravlja več različnih e-naslovov, in časa, ki jim bo prihranjen.

Program za stiskanje datotek in delo z arhivi: 7-Zip

Stiskanje datotek ima za sabo dolgo zgodovino, ki je bila še posebej bogata v hudih časih, ko še ni bilo širokopasovnih povezav v vsaki slovenski vasi. K sreči je dandanes situacija nekoliko manj črna in nihče več si ne grize nohtov zaradi vsakega kilobajta. Pa vendar je stiskanje nepogrešljivo, predvsem zaradi uporabnosti pri pakiranju in arhiviranju datotek, in olajševanju njihove distribucije. A verjetno prav zaradi te bogate zgodovine arhiviranja datotek poznamo veliko število formatov, Kot smo že navajeni, vsak komercialen program hvali svoje kljuse. 7-Zip sicer prav tako ima svoje kljuse (format *.7z), pa vendar mu podpora drugih formatov ne dela težav. Tako uspešno zapakira in odpakira 7z, ZIP, GZIP, BZIP2 in TAR, odpakira pa tudi RAR, CAB, ISO, ARJ, LZH, CHM, MSI, WIM, Z, CPIO, RPM, DEB in NSIS. Znan je tudi po svojem zelo dobrem stiskanju, varnem šifriranju, posebej uporabno pa je dejstvo, da se zna vključiti v okolje Windows, tako da so nam njegove možnosti na voljo že kar z desnim klikom na datoteko. 7-Zip je za domače besede željne na voljo tudi v slovenski različici, za tiste s preveč prostega časa ali prezahtevnimi šefi pa tudi v različici z ukazno vrstico, ki zna še marsikaj več kot grafična.

Pregledovalnik in urejevalnik slik: IrfanView

Težko bi našli računalnik, ki na disku nima shranjene niti ene slike. Pregledovanje in urejanje slik sta bila precej dolgo domena dragih, strojno požrešnih programov. Ti niso bili najbolj pisani na kožo povprečnemu uporabniku, ki si želi ogledati nekaj slik, ali nedeljskemu digitalnemu fotografu. Potem pa se je Irfan Skiljan, naš bližnji sosed iz Jajca v Bosni, odločil temu napraviti konec. IrfanView je majhen, strojno nezahteven, in kljub enostavnosti omogoča kar nekaj zadev, ki jih lahko počnemo s slikami. Po njih lahko rišemo, pišemo, jih obrezujemo, spreminjamo velikost, format, dodajamo razne filtre in učinke, jih obračamo, tiskamo, delamo z več slikami v skupini (batch) in jih mrcvarimo na mnoge druge načine. Podpira skoraj vsak, še tako neznan format, in zna tudi slovensko. Zadeva vsekakor ni Photoshop ali GIMP, vendar je s svojim dobrim megabajtom velikosti in petimi megabajti, ki jih zasede v pomnilniku, več kot izjemno zmogljiva.

Odjemalec za neposredno sporočanje: Miranda IM

Neposredno sporočanje je bilo dolgo domena mularije in ljudi brez družabnega življenja. Vedno traja nekaj časa, preden »mainstream« sprejme novotarije, nad katerimi se geeki navdušijo takoj, ko se pojavijo. Danes je MSN Messenger v Sloveniji že standard za komunikacijo med sodelavci, prijatelji, sošolci in družinskimi člani, IRC pa je z zmagovalnim pohodom neposrednega sporočanja zopet postal domena geekov in zgub. V vsakem primeru se spet srečamo s problemom, ko vsi naši kontakti nimajo »istega messengerja«, zato si moramo namestiti kar nekaj različnih programov, ki vsi po vrsti zadovoljno nažirajo pomnilnik in nam računalnik nasmetijo z reklamami in drugo nesnago. Že dolgo je med računalnikarji znano, da je uradni odjemalec za katerikoli protokol ponavadi najslabša izbira. Zato so se pojavile razne alternative, kot so Trillian, Gaim in Miranda IM, ki podpirajo več kot le en protokol. Slednja je s svojo špartansko preprostostjo, pomnilniško skromnostjo in velikim številom podprtih protokolov še posebej všečna. Je modularno zgrajena, tako da lahko namestimo podporo samo za tiste protokole, ki jih potrebujemo. Na izbiro so: AIM, Bonjour, Battle.Net, Gadu-Gadu, Inter-Asterisk, eXchange, ICQ, IRC, Jabber, Mail.ru Agent, MeBeam, NetSend, MySpace, .NET Messenger Service (a.k.a. MSN Messenger), Tencent QQ, Skype, Tlen.pl in Yahoo! Messenger.

Protivirusni program: ClamWin

Z virusi in zaščito pred njimi je vedno križ. Je že tako, da so ravbarji vedno korak pred žandarji. To se tudi v času, ko internet ni več Divji zahod, ni dosti spremenilo. Ni mogoče dovolj poudariti, da je najboljša zaščita pred virusi kljub napredku računalniške varnosti še vedno najstarejše orodje in orožje človeštva − zdrava pamet. Odpiranje prilog, ki nam ponujajo brezplačno viagro, pač ni dobra ideja. Pa vendar se tudi največjim paranoikom sem in tja zgodi, da se jim med dragocene datoteke vtihotapi kak nemaren virus. Kljub standardnemu naboru dobrih lastnosti, ki veljajo za brezplačne in odprtokodne programe (očitna zastonjskost, hitrost, majhnost, stabilnost, strojna nezahtevnost, prijaznost …) pa ima eno skoraj neodpustljivo pomanjkljivost, namreč sproti ne skenira datotek, kot se te naložijo v pomnilnik, temveč moramo za detekcijo virusa datoteke ročno skenirati. Če si nastavimo dnevno skeniranje, to v glavnem ni problem, vendar je lahko po nekaj urah, ki jih virus preživi na disku, že prepozno. Kdor brez te funkcije ne more, naj si raje omisli zastonjsko različico programa Grisoft AVG (www.grisoft.com), ki je sicer komercialen, toda brezplačen za domačo uporabo.

Multimedijski predvajalnik: Media Player Classic

Windows Media Player se je nekaj časa dalo prenašati, potem pa se je, kot mnogo drugih programov, na starejša leta zredil, postal počasen in nestabilen ter začel sitnariti. K sreči se je našel nekdo, ki ga je pomladil nazaj na različico 6.4 in mu dodal mnoge dodatne funkcije, kot so podpora za DVD, podnapise AVI, QuickTime in RealVideo, MPEG-2/SVCD. Seveda si moramo za delovanje namestiti ustrezne kodeke. Kdor je pripravljen multimedijskemu predvajalniku nameniti malce več RAM-a in si želi več funkcionalnosti in manj težav s kodeki, naj si raje omisli GOM Player (www.gomplayer.com). Ta je zloglasen po tem, da odpre vsako, še tako pokvarjeno ali nepopolno datoteko. Tiste, ki se raje osredotočijo na glasbo, pa bo razveselil foobar2000 (www.foobar2000.org).

Požarni zid: Comodo

Če ste med nesrečneži, ki še nimajo omrežnega usmerjevalnika z vgrajenim požarnim zidom, boste potrebovali tudi to. Če tega imate, velja omeniti, da z namestitvijo dodatnega programskega požarnega zidu ne boste nič kaj varnejši, samo marsikaj bo nehalo delati. Comodo je za domačo uporabo brezplačen. Povprečni uporabniki bodo zelo veseli enostavnega in intuitivnega vmesnika, tisti bolj izkušeni pa možnosti nastavitev in prireditve programa lastnim potrebam. To dvoje programskim požarnim zidovom redko uspe združiti.

Orodje za obnovitev datotek: Recuva

Orodje, kot je Recuva, morda ni del vsakega domačega sistema, pa vendar lahko pride še kako prav, ko izgubimo pomembno datoteko. Recuva nam zna priklicati ne le datoteke, ki smo jih sami po nesreči kruto pokončali, ampak tudi tiste, ki smo jih izgubili zaradi virusov, hroščev, sesutij sistema in podobnega. Tudi iz pomnilniških kartic fotoaparatov in raznih predvajalnikov. Ista firma (Piriform) je izdelala še eno zelo uporabno orodje, CCleaner, ki omogoča čiščenje diska, registra Windows, avtomatskega zagona ...

Objavljeno: Moj mikro, Marec 2008 | Špela Šalamon