Začetki internetne televizije segajo v leto 1994, ko je televizijska hiša ABC prva predvajala svojo oddajo prek interneta. Po tem dogodku se je internetna televizija razvijala z bliskovito hitrostjo. No ja, idejno, v praksi pa je obstajala velika težava – hitrost. Ta je pri prenašanju videa ključnega pomena, saj je potrebno veliko več podatkov kot pa pri prenosu podatkov v brskalniku.
VSI ZA ENEGA …
Glavni razvoj je krenil v smer povezave P2P (peer to peer – omrežje enak z enakim), kar pomeni, da vlogo strežnika prevzamejo kar odjemalci sami, s tem pa razbremenijo glavni strežnik in tako izboljšajo hitrost povezave. Žal pa je ta vrsta internetne povezave, ki jo verjetno povečini poznate predvsem iz sveta piratskih vsebin, precej požrešna in ne more vedno zagotavljati nemotenega sprejema želenega programa. Uporabniki teh storitev, med katere spadam tudi sam, smo torej prepuščeni na milost in nemilost tistih, ki so se odločili, da bodo programe, ki so velikokrat plačljivi ali pa nedosegljivi veliko ljudem (sam večinoma spremljam tekme ameriške profesionalne hokejske in košarkarske lige) poslali v svet. Tako se lahko zgodi, da se prenos (stream) prekine v najbolj napetem trenutku zaradi premajhnega števila gledalcev, ki bi pomagali pri razpošiljanju signala. ali pa zato, ker se je nekdo nekje na drugem koncu sveta odločil, da programa ne bo več delil z DRUGIMI. Torej zanesljivost takšnih povezav ni vedno na zavidljivI RAVNI. A kakor koli že, tak način povezave uporablja veliko število najbolj znanih programov, ki so nastali prav za potrebe internetne televizije.
Joost
To je sistem je sistem za distribucijo televizijskih programov, ki naj bi združil najboljše iz sveta televizije ter najboljše strani interneta. Program je zaenkrat komaj prišel iz beta testiranja, a že lahko ponudi več kot 20.000 različnih vsebin, dnevno pa dodajajo nove. Žal so slabosti aplikacije veliko število oglasov in pa težave z licencami, saj so nekateri programi omejeni na posamezne države, privilegirane so seveda Združene države Amerike. V tem programu niti ni možno spremljati prenosov športnih in drugih prireditev v živo, zato pa ponuja veliko število tekem v posnetku, ki jih ni težko najti.
www.joost.com
Miro
»Boljši kot Joost« (Better than Joost) je prva stvar, ki jo vidite na spletni strani Mira, konkurenta prej opisanega programa. Odprtokodni program, ki ga lahko izboljšate prav vsi, je svoj marketing zasnoval izključno na rivalstvu z Joostom. Kakšna pa je potem razlika med njima in v čem je Miro boljši? Ponuja 10-krat več programov kot Joost, imajo veliko izbiro videov visoke ločljivosti (HD) ter prav nobenih težav z licencami, tako da so vsi programi dostopni na vsakem koraku na svetu, če le imate internetno povezavo. Razlika je tudi ta, da Miro vse videe, ki si jih ogledujete, najprej prenese v vaš računalnik. To pa pomeni. da je za gledanje programa v določenem trenutku neuporaben, saj potrebuje najprej nekaj ur, da vam celoten video dostavi na računalnik, nato pa ga predvaja na isti način, kot na primer Media Player ali podoben predvajalnik. Zato niti ni čudno, da ponujajo odlično kakovost videa in popolnoma tekoče delovanje. Prenosi v živo prav iz tega razloga v tem programu odpadejo.
www.getmiro.com
SopCast
Ta program priporočam za »žive« prenose in tudi meni je najbolj domač, saj ga za gledanje športnih prenosov uporabljam že več let. Ima zelo pripraven uporabniški vmesnik, ki pa oblikovno ni nič posebnega. A zakaj bi pri programu podobne vrste sploh gledali na oblikovno stran izdelave? Pomembni sta hitrost in kakovost prenosa. Program najprej, tako kot vsi drugi, potrebuje nekaj časa, da vzpostavi povezavo do dosegljivih strežnikov, nato pa šele začne predvajati program. Ob športnih prenosih si lahko ogledamo tudi kanal National Geographicsa, veliko filmov in podobno.
www.sopcast.com
TVU Player
Zelo podoben program, ki ponuja spremljanje televizijskih kanalov največjih svetovnih medijskih hiš, kot so CBS, NBC, FOX … V primerjavi s SopCastom ima program lepo oblikovan uporabniški vmesnik, ki veliko pripomore k hitremu iskanju programov, žal pa ima nekoliko slabše urejeno prenašanje. Zato je kakovost videa nekoliko slabša, a z rednimi nadgradnjami programa se tudi to popravlja. Pri celotni zadevi ne smemo pozabiti, da ti prenosi niso zastonj.
http://tvunetworks.com
Hulu
Že pred časom, ko je bila zadeva še v beta različici, smo se prijavili v še eno od storitev internetne televizije – Hulu (www.hulu.com). Zanimivo je, da so nam dali dostop, vendar skoraj ničesar nismo mogli pogledati, saj so res zanimive epizode nadaljevank (Zdravnikova vest, na primer) dostopne le v ZDA. Ko smo bili tam, nam je zadevo uspelo preizkusiti in vsaj prek hotelskega brezžičnega dostopa v internet je tekoče delovala.
SPLETNE TV-STRANI
V spletu obstaja tudi kup spletnih strani, na katerih je mogoče najti televizijske in filmske vsebine. Z malce brskanja jih boste našli veliko, za primer, o čem govorimo, pa sta zelo zanimivi dve strani.
Prva je Retrovision Internet TV (http://retrovision.tv), kjer najdemo ogromno starih dobrih filmov. Veliko jih je sicer iz hollywoodske B-produkcije, a med njimi najdemo filme Charlieja Chaplina, Johna Wayna, bratov Marx, kup špageti vesternov z Lee Van Cleefom in podobnimi legendami. Zadeva ne potrebuje posebnega programa, le ustrezen vtičnik za brskalnik je treba naložiti.
Druga stran, ki nosi čudno in neugledno ime Alluc.org (www11.alluc.org/alluc) in še bolj špartansko oblikovanje, pa je za ljubitelje filmske in televizijske tematike prava poslastica. Na njej je mogoče najti na stotine risanih filmov, televizijskih oddaj, filmov, dokumentarcev ter športnih in glasbenih posnetkov. Stran je nekaj, kar lahko človeka kar malce zasvoji. Na njej sem namreč našel med drugim pri nas neprikazano nadaljevanje nanizanke Allo, allo …
Še vedno pa veliko ponudnikov internetne televizije, ki si lahko privoščijo drage strežnike, posega po načinu, ki je bil v tem »poslu« uporabljen na začetku. To pa pomeni, da se vsi podatki prenašajo iz njihovega strežnika. To lahko ob večjem številu povezav za isto vsebino pomeni zapolnitev povezave v strežnik in počasnejši prenos podatkov, s tem pa veliko več prekinitev med predvajanjem ali pa celo slabo kakovost predvajanja.
NAŠI VODILNI TV-POSTAJI V SPLETU
Tudi v Sloveniji sta dve večji televizijski postaji že pred časom začeli s ponudbo vsebin na svojih spletnih straneh.
Svoje oddaje je prva v medmrežje postavila nacionalna televizija, ki vam na spletnem multimedijskem portalu MMC ponuja v ogled oddaje, ki so nastale v lastni produkciji ter možnost spremljanja dveh programov televizije ter radijskih postaj RTV Slovenije. Glavna zanimivost njihovega modela je možnost spremljanja oddaj v visoki ali nizki ločljivosti, torej za uporabnike s hitrejšo ali z nekoliko počasnejšo povezavo. Če si seveda želite čistega prenosa brez prekinitev. Čeprav se zdi stvar zelo domiselna, pa ima veliko pomanjkljivost – oddaje v nizki kakovosti so skoraj nerazločne za ogled, slika je kockasta in vse, kar lahko odnesete od takega »ogleda«, je zvok. Povsem druga zgodba pa je visoka kakovost, ki je lepo gledljiva tudi na celozaslonskem načinu mojega 22-palčnega zaslona, na katerem je nastavljena ločljivost 1680 x 1050 pik.
RTV-ju je sledil PRO PLUS, ki je konec oktobra 2007 začel prvi slovenski nelinearni program, kjer si lahko ogledamo vse oddaje domače produkcije (POP TV in Kanal A), humoristične serije ter vsako uro sveže novice z vsega sveta. Se še spomnite humorističnih nadaljevank TV Dober Dan in Trafika? Obe si lahko ogledate 24 ur dan 7 dni na teden. Seveda pa ne manjka niti vseh šest sezon Naše male klinike.
Oba slovenska ponudnika velja pohvaliti za visoko kakovost videa pri visoki ločljivosti kot tudi veliko hitrost prenosa podatkov, saj si sam pri svoji (povprečni) povezavi 2 Mbt/s brez zatikanja lahko ogledam prav vse njihove vsebine.
JABOLČNA TV
Pri Applu pa se tudi na tem področju niso odrekli inovativnosti in so za potrebe internetne televizije razvili neke vrste videorekorder, ki ga priključite na internetno povezavo in televizijo, nato pa si preko iTunesa začnete prenašati multimedijske vsebine. Napravica se lahko sinhronizira z vašim računalnikom, tako da si lahko na televiziji ogledujete tudi vsebine iz vašega računalnika. V različnih izvedbah pa vsebuje tudi od 40 do 160 GB notranjega diska, ki ga potrebuje za shranjevanje videa. Dobra stvar predvajalnika je, da lahko filme v klasični kakovosti brez motenj pričnete gledati že nekaj sekund po začetku nalaganja. Za HD- vsebine pa potrebujemo nekaj več potrpljenja, ki pa je nato poplačana z dobro kakovostjo videa in celo s prostorskim zvokom 5.1. Za »izposojo« filmov preko iTunesa, kot so to poimenovali pri Appleu, boste morali odšteti manjšo vsoto, s tem pa boste dobili video na voljo za 30 dni. Ko boste prvič pritisnili Play, pa imate na voljo 24 ur, da si film v celoti ogledate, nato pa bo izposoja pretekla. Zaenkrat sistem deluje na operacijskih sistemih Mac in Windows, potrebujete pa tudi iTunes 7.1. Ogledujete si lahko tudi YouTubeove videe, slike in si poleg filmov sposodite tudi najnovejše televizijske nadaljevanke. Apple TV je na voljo tudi v Sloveniji, a žal zaenkrat samo z najmanjšim možnim notranjim diskom (40 GB), cena pa 324,90 € (Rolan).
OVIRE
Verjetno se ob tem branju sprašujete, zakaj se taka televizija ne uporablja bolj množično. Prvi in glavni problem je še vedno hitrost interneta, ki kljub sprejemljivi kakovosti videa ne ponuja tega, kar ponuja navadna televizija, kaj šele kabelska. Vsak uporabnik pač nima neomejene količine pasovne širine, ki bi jo lahko žrtvoval samo za televizijo. Pomanjkanje širine pa za seboj pripelje popačeno sliko, lahko celo slab zvok ter občasne prekinitve med prenosom oz. ogledov programa, ker se mora program naložiti v medpomnilnik (buffer), da lahko nemoteno nadaljuje predvajanje. Druga slabost pa je seveda licenčnost programov, na katerih predvajajo nove nanizanke, filme, športne prenose, saj bi za ogled teh morali odšteti kar lepo število denarcev ali pa pri nas sploh ni te ponudbe. Zato je legalnost velikega števila televizijskih programov v teh aplikacijah vprašljiva.
Torej vsi, ki vas je ta možnost gledanja televizije navdušila – čim prej poskusite. Drugi pa se zaenkrat kar držite klasične (kabelske, satelitske) televizije, ki še vedno ponuja najbolj kakovostne in popolnoma legalne programe za najmanjšo ceno.
Objavljeno: Moj mikro, April 2008 | Jože Benedičič