Tipkovnice, kot jih poznamo, so pravzaprav izredno neučinkovite naprave. Poleg tega, da so počasne, lahko ob dolgotrajni uporabi pripeljejo tudi do poškodb, kot so sindrom karpalnega kanala oziroma sindrom zapestnega prehoda, kot naj bi se zadeva slovensko lepše imenovala. A kaj ko boljše alternative nimamo. Upravljanje z govorom? Z zadevo se marsikdo po svetu že dolgo hvali, v praksi pa nikakor ne zaživi, saj je omejitev že v velikih jezikih, kot so angleščina, nemščina in podobni, očitno preveč, da o slovenščini niti ne govorimo. Upravljanje z gestami? Ne. In tudi druge metode, ki so prišle na misel iznajdljivim ljudem, (še) niso nič bolj uspešne. In kako smo prišli do takšnega stanja?

Malo zgodovine
Tipkovnica, kot jo poznamo, je v računalniške vode prišla iz sveta mehanskih pisalnih strojev, kjer se je dokaj udobno počutila več kot 150 let. Prve omembe vredne naprave, ki so omogočale prenos črk na papir s pomočjo tipkanja in so vsaj od daleč spominjale na poznejši pisalni stroj, so nastale v začetku 19. stoletja, prvi res uporabni modeli pa so nastali po letu 1850.

Prve tipkovnice so bile sestavljene iz dveh vrst, v katerih so bile velike tiskane črke, pika in številke, ni pa bilo enke, ki jo je nadomeščala črka I, ter ničle, ki jo je nadomeščal O. Težava takšne razporeditve je bila v tem, da so se tipke pogosto zatikale, kar je inovatorje sililo k izboljšavam.

Leta 1868 so tipkovnico razdelili v štiri vrstice. V zgornji, prvi vrstici so bile številke, sledila je vrstica s samoglasniki, nato pa dve vrstici soglasnikov, ki so bili razporejeni kar po abecedi – najprej od črke B do M od leve proti desni v tretji, nato pa od N do Z od desne proti levi v četrti vrsti.

Leta 1873, ko je podjetje Remington odkupilo patentne pravice in začelo resneje izdelovati pisalne stroje, je bila tipkovnica deležna še nekaterih izboljšav. Te pa niso bile namenjene boljši ergonomiji uporabe, ampak preprečevanju zatikanja ročic črk. Do zatikanja je najpogosteje prišlo v primeru uporabe sosednjih črk oziroma črk, katerih ročice so bile druga poleg druge, zato so med seboj ločili črke TH, HE, ND in še nekatere, ki se v angleškem jeziku najpogosteje pojavljajo skupaj. Remington je poleg tega dodal tudi nekaj novih znakov, kot so vejica, podpičje, pomišljaj/vezaj, vprašaj in znak &. Čez čas se je zadeva razvila do nečesa, čemur zdaj pravimo razpored QWERTY. Pri tem seveda ne gre za neko smiselno besedo, pač pa za zaporedje prvih črk v zgornji vrstici.

Takšna angleška oziroma ameriška razporeditev se imenuje QWERTY, saj črki T sledi Y. Nemško govoreči svet je zadevo prilagodil po svoje in nastala je razporeditev, imenovana QWERTZ, ki jo, z ustreznimi predelavami za naše znake, uporabljamo tudi mi. Svoje so naredili tudi Francozi, ki so izdelali razporeditev AZERTY, Italijani QZERTY in še kaj bi se našlo.

QWERT ni edini
QWERTY je bil sicer eden prvih razporedov tipk na pisalnem stroju, izkazalo pa se je tudi, da najbolj »obstojen«, še zdaleč pa ni bil edini. Leta 1936 je na primer profesor Dvorak (izgovori se Dvorak, in ne Dvoržak kot pri znanem skladatelju) iz univerze v Seattlu izdelal razpored tipk, ki ga je poimenoval kar po sebi in tudi patentiral. Čeprav se razporeditev ni ne vem kako prijela, pa je pomembna zato, ker je šlo za prvi resnejši poskus »ergonomizacije« tipkanja, torej prilagajanja tipk človeku, in ne ročicam tipk in drugim mehanskim omejitvam.

Dvorak je ugotovil, da imajo ljudje z razporeditvijo QWERTY težave, da je tipkanje precej počasnejše, kot bi lahko bilo, predvsem pa preveč naporno. K zadevi se je spravil zelo študiozno, saj je najprej dvanajst let raziskoval mehaniko jezika (angleščino), nato pa potreboval še šest let, da je izdelal po njegovem mnenju najbolj optimalno razporeditev tipk oziroma črk. Dvorak je ugotovil, da uporabniki lažje pritisnejo tipke, ki ležijo v zgornji in srednji vrsti črk kot pa tiste v spodnji – to pa zato, ker kadar nam roka »počiva« oziroma je nedejavna, so prsti bližje srednji in zgornji vrstici kot pa spodnji. In zato je pogostejše črke postavil višje. Poleg tega je pogostejše samoglasnike postavil na levo, pogostejše soglasnike pa bolj na desno stran tipkovnice. Takšna razporeditev je prinesla presenetljive rezultate – uporabniki razporeditve Dvorak potrebujejo za dosego svojega cilja kar 60 odstotkov manj gibov kot uporabniki QWERTY, kar pomeni precej hitrejše tipkanje, poleg tega pa je tveganje za tako imenovane ponavljajoče se poškodbe precej manjše. Dvorakova razporeditev ima še dve značilnosti; prva je ta, da so tipke razporejene tako, da je čim več izmeničnega gibanja leve in desne roke, kar pripomore k boljšemu ritmu pisanja, pogostejše tipke pa so postavljene bolj proti desni, saj je večina ljudi desničarjev.

In zakaj ne uporabljamo razporeditve Dvorak, če je toliko boljša? Pravega odgovora ne vemo, mogoče pa zato, ker je razporeditev nastala petdeset let za QWERTY in se ljudje nikoli niso potrudili, da bi zamenjali navade. In računalniška doba stvari tudi ni menjavala, saj so se že snovalci prvih računalnikov trudili, da bi bile stvari čim bolj podobne vsakdanjim opravilom.

In potem smo bili priča nekaterim manjšim poskusom, kako narediti tipkovnico bolj prijazno, a noben ni bil deležen pretirane pozornosti javnosti, ki je še vedno prisegala na QWERTY. Vse do leta 2006, ko je programer po imenu Shai Coleman izdelal razporeditev, ki jo je poimenoval Colemak. Po imenu bi lahko sklepali, da gre za skovanko iz Coleman in Dvorak, kar ni daleč od resnice. Gre namreč za neki kompromis, ki naj bi ljudi premaknil stran od 150-letne prakse. Zadeva je še toliko bolj zanimiva, saj se razporeditev Colemak od QWERTY razlikuje le v sedemnajstih tipkah, kar pri tipkovnicah z več kot sto tipkami niti ni veliko, zlasti če to pomeni drastično izboljšanje tako hitrosti kot tudi učinkovitosti tipkanja.

In kakšne izboljšave je prinesel Colemak? Izkazalo se je, da prsti pri tikanju najbolj trpijo, kadar so iztegnjeni, zato je Coleman postavil na mesta, kjer je treba prst iztegniti, manj uporabljane črke. Zamenjal je L in P, R in I pa postavil v srednjo vrsto. Večina ostalih tipk pa je ostala nespremenjena, kar naj bi pritegnilo uporabnike. In jih tudi je, saj se v svetu že kar veliko ljudi odloča za učenje Colemaka, saj ta ne zahteva velikih sprememb v navadah, pomeni pa velike spremembe v kakovosti tipkanja.

QWERT proti svetu
QWERT, Dvorak in Colemak so očitno zmagovalci med razporeditvami tipk na tipkovnici. Zlasti slednji ima izredno velik potencial, zato ga je vredno preizkusiti. Težava je le v tem, da boste težko dobili tipkovnico, ki bo imela tak razpored tipk, posebno za naše govorno področje. Lahko pa si pomagate s kakšnim programom tipa Portable Keyboard Layout, s katerim je mogoče tipkovnico nastaviti na razporeditev Colemak, za prilagoditev tipk na tipkovnici pa lahko uporabite etikete, ki jih je mogoče dobiti. Rešitev ni prav optimalna, a omogoča uporabo tovrstne razporeditve. Druga rešitev je, da si pomagate s programom za »predelavo« tipkovnice, ki ga najdete na http://colemak.com/Download.

Kaj pa učenje? To je odvisno od vas in vašega talenta. Nekateri pravijo, da so že po enem tednu uporabe Colemaka bili vsaj tako hitri, če že ne hitrejši kot pri QWERT, drugi spet potrebujejo nekaj dlje časa. Prav vsi, ki so ugriznili v to jabolko, pa zatrjujejo, da so hitrejši in da je tipkanje manj naporno. Boste poskusili? Sporočite nam, kako vam je šlo.

Moj mikro Januar Februar 2015 | Miha Gradišnik |