Zgodba se sicer nadaljuje tam, kjer se je drugi del zaključil, vendar so avtorji poskrbeli tudi za igralce, ki prvih dveh delov niso igrali. Tem so na voljo zgoščeni povzetki dogajanja, ki dobro predstavijo pretekle aktivnosti glavnega junaka in vse pomembnejše spremljevalne like. Tako se znajdemo v vlogi Kazume Kiryuja, jakuze in bivšega predsednika klana Tojo. Čeprav smo zapustili kriminalni svet in se odpravili iskat manj krvavo življenje, nas preteklost spremlja in lovi na vsakem koraku ... Igra je na trenutke celo poučna, saj glavni lik v mestu Okinawa ustanovi sirotišnico in prevzame vlogo nadomestnega očeta več sirotam. Vloga starša je seveda povezana z najrazličnejšimi dejavnostmi, kot so odganjanje šolskih nasilnežev, deljenje najstniških nasvetov glede zmenkov ter učenje mladine vrednosti in pomena denarja. Na Japonskem pač tradicija, družina in moralne vrednote še vedno nekaj veljajo. Čedalje nasilnejša okolica tudi glavnega junaka prisili, da stvari vzame v svoje roke oziroma pesti, če smo natančnejši. Kaj hitro se naš junak znajde v že znanem okolju sredi bojev med tolpami. Sledita iskanje tarč in premikanje po »prehrambeni verigi« navzgor, uspešnost dvobojev pa je nagrajena s točkami za izkušenost.

Udarci, brce ter premetavanje nasprotnikov so igralčev železni repertoar, ki ga je moč domiselno nadgraditi z uporabo uličnih pripomočkov. Tudi stoli, oglasne table in drugi predmeti so lahko zelo učinkovito orožje, saj so grafično prav tako dobro upodobljeni kot meči, pištole, kiji ... Sovražnika lahko pokončamo na več načinov, večina jih je precej krvavih, še posebej tisti, ki jih pridobimo kot posebne učinke. Ko enkrat osvojimo dvobojevanje, se zdi igra preprosta, paziti moramo le na večje spopade, kjer lahko začasno ostanemo brez nadzora in »pokasiramo par batin« s hrbta. Kamera v igri se prosto giblje in večino časa precej dobro opravlja svoje delo, zataji le, ko se hočemo večjemu spopadu hitro izogniti, saj se posamezne animacije še vedno odvrtijo, vmes pa lahko naš junak prejme prenekateri udarec. Spopadi so videti izjemno pristni, k čemer veliko pripomorejo zelo dobri zvočni učinki.

Seveda ima igralec na voljo več možnosti tudi takrat, ko pretepanje ni na urniku. Obišče lahko veliko zgradb v mestu, denimo trgovin ali objektov za zabavo. Ti so posrečeno razporejeni in povezani, zato se igralcu skorajda ne bo pripetilo, da bi se v igri »zataknil«. Udeleži se lahko tekmovanja v karaokah, igra bowling, povabi lokalne predstavnice nežnejšega spola na zmenek ... ali pa preprosto zaide do prvega lokalnega mojstra tehnike in nadgradi svoja orožja.

Okolje v igri in njegova grafična upodobitev sta ključni del igre Yakuza 3, saj igralcu omogočata, da se popolnoma vživi. Japonci in njihova skrb za podrobnosti vsekakor ne razočarajo, ravno nasprotno – večkrat boste začudeni nad stopnjo podrobnosti na prodajnih avtomatih, pristnostjo likov v trgovinah in pozdravi »obrtnikov« ... V Yakuzi 3 se stalno nekaj dogaja. Za dokončanje glavne zgodbe boste tudi ob vsakodnevnem nekajurnem igranju bržkone potrebovali ves teden, kar lahko samo pohvalimo. Po koncu glavne misije se odklene še vrsta novih možnosti, denimo dvoboji v dvoje, kjer vašega partnerja vodi umetna inteligenca.

Odlično pretepaštvo na PS3 ima seveda svojo ceno. Slovenski trgovci za Yakuzo 3 zahtevajo 63 evrov, pri naših severnih sosedih pa jo je moč najti tudi do desetaka ceneje. Vseeno pa tako pristne digitalne izkušnje z japonskim podzemljem ne moremo podoživeti ugodneje, to drži kot pribito.

Moj mikro, Junij 2010 | Miran Varga |