Zgodba je znana, naloga tudi, saj se igralcu že z naslovnice igre nasmiha superheroj (ali pa antiheroj, kdo bi vedel?) Wolverine, v domačih krajih znan kot Logan, skratka možakar z noži, preveč teh pravzaprav. Wolverine bi bil lahko zaposlen v mesnici, saj mu gre rezanje in sekanje mesa odlično od rok. Kri, črevesje in drugi deli teles nasprotnikov ga zato spremljajo na vsakem koraku. Zaradi prizorov nasilja, ki utegnejo pokvariti apetit igralcu, igra povsem upravičeno nosi oznako 18, torej je namenjena le polnoletnim igralcem, kar velja upoštevati. Naj dodam, da je X-Men Origins: Wolverine – Uncaged Edition ena grafično najbolj krvavih iger, kar sem jih kdaj igral.

Časovno se igra odvija v času pred filmskim naborom X-Men, v časih, ko je naš junak pajdašil z likoma po imenu Stryker in Sabertooth, trojica pa se je pogosto podala na marsikatero moralno sporno misijo. Po velikem boju s svojo vestjo se Wolverine le odcepi od skupinice ter se poda na lastno pot maščevanja.

Bodi dovolj o zgodbi, poglejmo izvedbo. Za založnika Activision so igro sestavili pri razvijalcu Raven Software, kjer so imeli na vrhu seznama zapisane naslednje lastnosti: hitra akcija, poudarek na dvobojih in kombiniranih napadih. Skozi igro bomo zato nasprotnike pridno rezali (na sto in en način), jih natikali na kole, več ko jih bo, bolj bo krvavo. Omejitev skorajda ni, nasprotno, snovalci so igro dodelali do take potankosti, da lahko nasprotnikovo glavo vržete naravnost v propeler helikopterja in spremljate spremembo barve, ko masakrirani revež izgublja kri. Preveč? Bi rekel.

X-Men Origins dopadljivo uporablja precej preprost sistem upravljanja lika, ki se zelo dobro obnese. Igralec ima na voljo nekaj osnovnih možnosti, kot denimo: šibak napad, močan napad, skok, blokiranje nasprotnika ter kot kombinacijo celo vrsto napadov jeze, ki povzročijo najrazličnejša razdejanja in igralcu omogočajo, da se preprosto zapodi v prostor, poln vojakov, ter še vedno izpade zmagovalno. K temu pripomore tudi možnost samozdravljenja glavnega junaka, ki zahteva le čas. Če se torej po krvavem spopadu, v katerem smo utrpeli večje poškodbe, malce potuhnemo, bomo nove izzive že pričakali v boljši formi.

Razvijalci si zaslužijo pohvalo tudi za nadpovprečno zvočno in glasbeno spremljavo, saj najrazličnejši liki premorejo zelo realistične krike in vzdihe ob različnih zadanih poškodbah. Trikov z noži zlepa ne zmanjka, pri razkosanju nasprotnika pa igralca omejuje le njegova domišljija. Tudi zato, ker je v igri moč posamezne lastnosti našega junaka še nadgraditi.

Grafika v igri je odlična. Raven Software so šli celo tako daleč, da je moč podrobno videti tudi poškodbe glavnega junaka. Ko je ustreljen, začne iz ran počasi curljati kri, večja ko je poškodba, hitrejši in obsežnejši je krvavi davek, priča smo odpadanju delov okončin. Poškodbeni model, če se smemo tako izraziti, je kar štirinivojski – majica, koža, mišice ter okostje, vse je premišljeno sestavljeno in realistično odzivno na zadane poškodbe.

Med minuse lahko igri štejemo preveliko ponavljanje, saj se rezanja, pa naj je še tako dobro izvedeno in ga lahko opravljamo na n-načinov, kaj hitro naveličamo. Druga napaka izhaja iz želje po uvedbi filmskih prvih. Preskoki med časovnimi pasovi so slabo narejeni, denimo, številni skoki iz preteklosti v sedanjost in nazaj igralca lahko zmedejo do te mere, da ni več prepričan, kaj dejansko se v zgodbi pravzaprav dogaja.

X-Men Origins: Wolverine – Uncaged Edition je tako krvava igra, da le malo manjka, da se ves PlayStation 3 ne obarva v rdečo barvo. Bodo pa nekaj rdečice v lica dobili igralci, ko bodo ugledali nalepko s ceno. Na domačih tleh jo prodajalci cenijo na vsaj 63 evrov, medtem ko je pri severnih sosedih na voljo za okoli 55 evrov, pri njihovih severnih sosedih pa celo za vsega 42 evrov. Morebiti pa Nemci zaradi slabih zgodovinskih izkušenj ne marajo igranja z noži.

Moj mikro, Junij 2009 | Miran Varga |