Kot rečeno, Vanquish vse karte stavi na hitrost, in čeprav se zdi, da smo vse mehanske elemente streljank že videli v drugih igrah, je tukaj občutek napadanja in izmikanja napadom povsem drugačen. Igra v konzoli teče povsem tekoče, brez zatikanj, obenem pa postreže z očem prijetno grafiko. Posamezna okolja so dovolj različna, da igralec vedno ve, kje je. Glede na divje dogajanje je grafična podoba naravnost zgledna, saj ima konzola v vsakem trenutku opraviti veliko dela. Eksplozije so še posebej barvite in impresivne, pa tudi sovražni roboti preprosto ne eksplodirajo, ko so zadeti, temveč se sesuvajo na očem prijetne načine. Ko premagamo posamezne glavne like, seveda sledi salva raket, pa tudi vsi manjši sovražniki znajo postreči z najrazličnejšim žvenketom. Kakovost grafičnih in zvočnih učinkov je res na zavidljivi ravni in bi si jo želeli imeti tudi v drugih podobnih igrah.

Čeprav se v igri Vanquish lahko skrivamo za različnimi predmeti in prežimo na sovražnike, pa je akcijsko dogajanje vse preveč mamljivo, da bi nas pustilo pasivne. Po tej plati Vanquish močno odstopa od tradicionalnih elementov, ki jih narekujeta naslova Gears of War in Army of Two, saj so bliskoviti napadi, ko jih enkrat igralec osvoji, še najboljša možnost, kako priti do končnega uspeha ob trumi sovražnega železja. Lik, ki ga upravlja igralec, je seveda opremljen z naprednim ogrodjem, ki omogoča na trenutke prav neverjetne pospeške in se lahko v hipu »izstreli« v središče boja. Kot protiutež je tu še način, ki dogajanje upočasni na hitrost počasnega posnetka ter igralcu omogoča, da s filigransko natančnostjo doseže svoj cilj. Spomini na posnetke iz filma Matrica hipno oživijo kot teptamo robotske glave, mimo našega junaka pa v počasnem tempu šibajo smrtonosni naboji in projektili. Prav kombinacija bliskovite akcije in vklopa delne časovne zamrznitve je zmagovita kombinacija, saj umetna pamet v igri pasivnega igralca kaj hitro izloči. Digitalni sovražniki namreč znajo še kako uspešno razstreliti ovire ali predmete, za katerimi se skrivamo, znajo obkoliti igralca ter napasti iz zraka. Stalno tekanje in streljanje je torej nekakšen samoohranitveni nagon, z akcijo pa raste tudi srčni utrip igralca.

Izbira orožij je pestra, a ker odloča hitrost, je v igro uveden sistem, ki nadgradnjo orožij izvede v istem hipu, ko si jih igralec prisluži. Zanimiva funkcija je tudi samodejna začasna upočasnitev dogajanja, ko oklep igralcu sporoča, da je že skoraj ostal brez svoje življenjske energije ter mu tako da še zadnjo možnost, da se ubrani in preživi. Streljanje je en sam užitek, saj smo ne glede na uporabljeno orožje nagrajeni z odličnimi zvočnimi in grafičnimi učinki ter animacijami. Piko na i postavljajo dvoboji s posameznimi »šefi« teritorijev, ki so na trenutke tako epski kot dvoboji mravljice in slona. K sreči je upravljanje z igralnim ploščkom naravnost odlično in igralec nikoli nima občutka, da je njegova mehanika prepuščena naključju.

Bržkone se sprašujete, zakaj opisa nismo začeli z zgodbo. Predvsem zato, ker je ta povsem nepomembna, čeprav drži dogajanje povezano. Pogovori med liki so včasih naravnost smešni, a na vse to igralec pozabi v trenutku, ko se začne streljanje. Opozoriti velja, da zaradi prizorov nasilja in nekaterih prizorov nasilja igra ni primerna za igralce, mlajše od 18 let.
Za najbolj adrenalinsko streljanko na konzoli PlayStation 3 domači trgovci želijo kar 63 evrov, kar je okoli desetaka višja cena kot pri naših bližnjih sosedih.

Moj mikro, januar 2011 | Miran Varga |