Poleg izredne skoposti s športnimi dogodki je Vancouver 2010 izredno skopa tudi z njihovo raznolikostjo. Smučanje je sploh poglavje zase, saj ima igralec na voljo le peščico prizorišč in s tem prog. Po nekaj spustih zato točno ve, kaj ga kje čaka, in igra hitro izgubi svoj čar, saj zgolj vožnja na najboljši čas počasi pomeni izgubo zanimanja. Vožnje z bobom so po tej plati še najbolj monotone in dolgočasne, a njihova digitalna preslikava seveda ne more ponuditi pravega občutka hitrosti in nevarnosti kot izvirnik.

Med preostalimi športi nekaj več živahnosti vnesejo smučarski skoki, ki od igralca zahtevajo pritisk prave tipke v pravem trenutku. S tem ga vsaj malo prisilijo k iskanju pravega »timinga«, kar pa je še vedno bistveno bolje od možnosti, ki jo ponuja hitrostno drsanje. Tu bomo igralni plošček dobesedno zlorabljali, saj hitri in kar se da pogosti pritiski prinašajo višjo hitrost. Če boste pretiravali, imejte v bližini obliž in hladen obkladek.

Čeprav je igra grafično solidna, pa pri ustvarjanju posebnega vzdušja, ki navadno velja na olimpijskih igrah, povsem razočara. Spektakla preprosto ni. Tekmovanj ne spremlja zanimiv komentar, ni posebnih grafičnih učinkov (npr. norenja gledalcev). Očitno se je razvijalcem zelo mudilo z lovljenjem roka izdaje še pred velikim športnim dogodkom in so posegli po res močnih rezih (le zakaj niso zaposlili še kakega programerja in grafičnega oblikovalca?!). Velik minus si Vancouver 2010 prisluži tudi pri neodpustljivi površnosti pri vključevanju športnikov iz različnih držav. Zastopanih je le 24 držav, medtem ko bo na dejanskih OI nastopilo prek 80 držav. Težava bi bila vsaj malo omiljena, če bi igralec lahko personaliziral svojega tekmovalca, torej ga odel v druge barve ipd, a te možnosti ni na voljo.

Zvočna plat igre je zopet poglavje zase. Črno poglavje. Kot že omenjeno, pogrešamo komentarje dogajanja, za nameček pa se nam med tekmovanji, za katera se skušamo bolj ali manj skoncentrirati, v veliki večini primerov igra rock glasba. Olimpijski način igranja, ki naj bi bil ključni del igralne izkušnje, bomo tako igrali le poredko. Zakaj? Zaradi načina, ki nam omogoča t. i. izzive, med katerimi imamo cilje, da pri spustu po belih strminah ali pri drsanju čez zavoje ohranjamo hitrost nad povprečjem. Igralec ima na voljo dobrih 30 takšnih izzivov, in ti so skoraj izključno edina svetla plat igre.

Pri Segi so se očitno od polomije, imenovane Beijing 2008, ki je bila izziv samo za tiste, ki bi si radi povzročili kronično vnetje prstov in redne menjave igralnega ploščka, do naslova Vancouver 2010 naučili le eno stvar – upravljanje so precej poenostavili, tako da bodo tudi najmlajši lahko vsaj malo uživali v igri, čeprav je precej duhamorna in pusta. Pred zaslonom pa nikogar ne bo držala prav dolgo – v primerjavi z dejanskim dogajanjem na OI 2010.

Vancouver 2010 ne prepriča. Še posebej ko pridemo do nalepke s ceno. 54 evrov, kolikor želijo zanjo domači prodajalci, je za tako polovično narejeno igro krepko preveč. In čeprav jo ponujajo severnjaki bistveno ceneje – prvi za 10, drugi pa celo za 15 evrov manj –, ta vložek težko odtehta.

Moj mikro, Februar 2010 | Miran Varga |