Zadeve se začno odvijati na Kubi v 50. letih prejšnjega stoletja. Igralec prevzame vlogo Dominica, hitro vzpenjajočega se gangsterja iz družine Corleone, ki ga mora najprej urediti po svojem okusu. Zdi se, da so avtorji v želji, da bi igro približali čim širši množici igralcev, vseeno malce pretiravali. Tako lahko igralec Dominica naredi za temnopolt ali povsem azijski lik, kar je prebavljivo zgolj do trenutka, ko se ta oglasi s svojim tipično italijansko-ameriškim naglasom. Nato bi moral sleherni igralec spoznati zmotnost te preobrazbe.

Po začetnih dogodkih, ki se močno navezujejo na nekatere dejanske dogodke iz zgodovine, se Michael Corleone, glava družine, odloči in našemu junaku podeli dovoljenje, da si ustvari lastno mafijsko združbo/družino. Za kaj takega mora igralec najprej nabrati kupček denarja, na voljo pa ima različna sredstva. Predvsem se poslužuje jemanja posla konkurentom. Tako se kaj hitro znajdemo z upravljanjem storitev prostitucije ter trgovanja z orožjem. Denar je ključni dejavnik v igri, zato mora igralec najprej poskrbeti za njegov neprekinjen dotok, obenem pa oboroževati svoje člane in novačiti nove. Izsiljevanje najrazličnejših trgovcev je tudi že viden in presenetljivo učinkovit recept.

Pri tem seveda prihaja do nenehnih spopadov med posameznimi okrožji, ki jih nadzorujejo druge mafijske družine. Nekatera okrožja in trgovine so zelo dobro zavarovani in zato težje osvojljivi, a tudi zanje obstaja vrsta rešitev. Svoj cilj lahko najprej zažgemo ali pa podstavimo bombo in ga tako ohromimo – s tem ga sicer za nekaj časa izločimo iz igre prinašanja dobičkov, a je zato njegovo zavzetje in poznejša obuditev bistveno lažja.

Najtežji del je zavzemanje prostorov, v katerih je sovražna družina, saj so dobro zastraženi in težje dostopni, zato bo potrebno veliko truda za končni uspeh. Ta je nato radodarno poplačan, saj nasprotnika izločimo iz igre, kar moramo prej ali slej tudi storiti, saj nas bo sicer venomer napadal in nam povzročal škodo.

Upravljanje druge družine lahko tudi prevzamemo, vendar je to precej težaven proces, pri katerem se vedno znova učimo. Najprej moramo ugotoviti, kdo je posamezna glava družine, in poiskati njegove šibke točke. Nato pritiskamo na te točke, dokler šef nasprotne družine ne podleže našim zahtevam po prevzemu. Žal je vmes še veliko drugih možnosti – če na nasprotnika pritisnemo premočno, se nam bo uprl, morebiti ga bomo po pomoti tudi ubili in si tako nakopali goro težav, možnosti so številne. Nekateri poglavarji so dovzetnejši za pretepanje/mučenje, drugi manj, nekateri ne prenesejo uničevanja svoje lastnine ali nadlegovanja njihovih strank. Ta del igre deluje odlično, pa tudi filmske sekvence so nadvse zabavno narejene.

Dominic seveda ne bi bil gangster, če ne bi znal ubijati ljudi. To seveda zna, na več načinov, tako da nasprotniku pošlje jasno sporočilo. Včasih je za napredovanje v igri celo nujno odstraniti določene člane druge družine. Med sovražniki pa niso le druge družine, pri opravljanju nečednih poslov imamo prej ali slej opravka tudi s policijo. Če denimo nekoga umorimo na javnem mestu pred pričami, nam bodo možje v modrem hitro začeli dihati za ovratnik. Priče je zato dobro odstraniti, še preden na kraj zločina pride policija. Če igralcu to ne uspe, ima še vedno na voljo več možnosti, recimo podkupovanje, ustrahovanje, skratka vse prijeme, ki jih poznamo iz mafijskih filmov. Podkupimo lahko tudi policiste, kar utegne biti zelo koristno, še posebej takrat, ko pripravljamo serijo nezakonitih dejanj.

Grafika v igri je solidna, vendar bi v letu 2009 odkrito pričakovali boljšo. Natančnost izrisa je bržkone prilagojena konzolam, na katerih je moč tudi dobiti ta naslov, in zato je za PC umetno omejena. Liki tako delujejo precej togo, so pa zato eksplozije toliko boljše. Upravljanje z liki lahko poteka s tipkovnice in miško hkrati, kar utegne manj veščim igralcem nekoliko otežiti igranje, se pa zato nekoliko bolje obnese igralni plošček (še ena izmed konzolam sorodnih lastnosti). Ciljanje premikajočih se tarč je vse prej kot lahko opravilo, kar pa igri štejemo v dobro, saj tudi v realnem življenju ni tako preprosto streljati s pištolo ali puško.

Pri upravljanju z drugimi člani družine ima igralec na voljo statično postavitev ali pa dodeljevanje ukazov. Čeprav umetna pamet ni idealna, pa solidno opravlja svoje delo, saj znajo igralčevi zavezniki denimo sami poiskati kritje, če so napadeni. Včasih bodo sicer streljali na napačne tarče, a to pravzaprav ni nič nenavadnega. Zanimivo je to, da igra precej natančno upošteva lastnosti ljudi, ki jih igralec privabi v svojo ekipo. Nekateri so tako odlični bombaši, spet drugi zdravniki, oboji so seveda precej koristni in jih velja enakomerno razporediti znotraj ekip.

Še beseda o zvočni podlagi in učinkih – zvok v igri je zelo dober, nekaj glasbe je vzete iz filmskih izvirnikov, pogovori so zelo realistični, prav tako uporaba orožij.

Uvoznik igro ceni na 40 evrov, v domačih spletnih trgovinah pa jo bomo našli tudi 10 odstotkov ceneje, kar je povsem primerljivo s cenami v tujini. Igra nas bo naučila predvsem iskanja lastnih meja in meja drugih, saj igralec prej ali slej spozna, da se z glavo skozi zid ne da in da se pretiravanje kaj hitro maščuje.

Moj mikro, Junij 2009 | Miran Varga |