Stormrise je namreč ena tistih iger, ki igralca kaj hitro navda z razmišljanjem o tem, česa razvijalci pravzaprav niso naredili narobe. Omenjena realnočasovna strategija je, od glave do peta, raztrgana, nadležna, frustrirajoča, skratka, skoraj vse tisto, kar naj bi take igre ne bile. Vir vsega zla je najverjetneje preselitev igre s konzol v PC, kjer se resnično slabo odreže. Vmesnik se zatika, upravljanje je na trenutke nemogoče, grafika je na posameznih delih (ki jih je žal preveč) tudi pod standardi, ki smo jih pri PC-ju vajeni. Če temu dodamo še brezmejno neumno sestavo posameznih misij, je jasno, da igra daje bore malo užitka.

Ena izmed stvari, ki bi igro lahko predstavile v dobri luči, je upravljanje z enotami. Igralec ima pogled od zgoraj navzdol, torej višinski pregled nad bojiščem, na katerega nato izdaja ukaze posameznim enotam. Za premik med enotami služi poteza, imenovana »whip-select«, ki od igralca zahteva, da s pritisnjenim desnim miškinim gumbom zaokroži po sredini zaslona in nato v smer nove enote, kjer gumb spusti. Razvijalci so tako želeli zaobiti omejitve, ki jih ima računalniška miška v primerjavi z igralnim ploščkom na konzolah, a žal neuspešno. Ideja, ki jo uvaja Stormrise, ni nova, je pa zelo slabo izvedena in tako je upravljanje eden večjih minusov. Slednje je še posebej očitno, ko ima igralec večje število enot razporejenih po večjem delu ozemlja, saj je takrat iskanje, bolje rečeno ciljanje, enot, še posebej tistih, ki so sredi boja, prava nočna mora.

A to je šele začetek težav. Za igro, ki temelji na elementu vesolja in Zemlje, torej velikega prostranstva, se zadeva presneto zatika. Enote se zatikajo ob okolje, same med seboj, včasih tudi ob prazen nič, kar kaže na slabo izdelano geometrijo. Reševanje posameznih delov enote pa utegne biti vse prej kot zabavno, saj zmorejo vojački s svojimi hiperaktivnimi nožicami povzročiti pravi kaos. Brezglavemu bezljanju v PC-ju vsaj malce kljubuje možnost dodeljevanja funkcijskih tipk skupinam vojakov, vendar so avtorji skupino žal omejili le na tri enote.

Tudi bojevanje je zgodba zase. Ne le, da se umetni inteligenci, ki bi morala vsaj malo posegati v dvoboje, ki jih igralec neposredno ne spremlja, ne da opravljati svojega dela, naravnost slaba je. Tako se vojaki kar sami sprehodijo pod sovražni laserski žarek ali pred druge izstrelke, svoje pa doda še nenatančna grafična obdelava, ki večkrat sploh ne izriše izstrelkov, igralec pa lahko le neumno opazuje, kako se njegovi enoti iz trenutka v trenutek slabša zdravstveno stanje. Ob premiku te pa se zopet pojavijo napadalčevi izstrelki. Stormrise po grafični plati razočara, saj igralcu ne daje zadostnih vizualnih informacij – zemljevidi ozemelj so obupno narejeni, pri grupiranih enotah ni moč preveriti njihovega zdravstvenega stanja, skratka, napak je preveč. Stormrise za nameček postreže z nizkoločljivimi teksturami, slabo osvetlitvijo (vse se dogaja v precej temačnem okolju) ter nenavdušujočimi izrisi enot, terena ... Kar težko si tolmačimo dejstvo, da tako neprivlačna igra za delovanje zahteva grafično knjižico DirectX10 in s tem vsaj operacijski sistem Windows Vista. Minus, kaj minus, dva.

Verjetno se boste vprašali, zakaj opisa igre nismo začeli z zgodbo. Hja, ker je kratko malo tej tudi težko slediti, saj je presneto raztrgana. No, če morebiti po zgornjem opisu igra koga še vedno zanima, se dve strani, imenovani Echelon in Sai spopadeta za prihodnost planeta, ki ga je zajela velika katastrofa. Zgodba ima veliko preobratov, zato igralec na trenutke sploh ne ve, kaj se dejansko dogaja.

Eno redkih področij, ki si ne prisluži graje, je večigralski način. Pred izbiro bitke lahko igralec izbere svojo enoto, njena orožja in dodatne možnosti, s katerimi lahko preseneti nasprotnika, saj je izbira res pestra. Večigralstvo poteka prek spleta, kjer se lahko med seboj spopade do 8 igralcev hkrati, čeprav boste, že zaradi vseh opisanih težav in pomanjkljivosti le težko našli več kot dva spletna stratega, ki bi se bila pripravljena ukvarjati z naslovom Stormrise.

Uvoznik igro ceni na 36 evrov, vendar tega vložka igra ne upraviči, zato cen v tujini nismo niti preverjali.

Moj mikro, Maj 2009 | Miran Varga |