Igra meri na zanimivo tržno nišo, ki bi ji zagotovila lep uspeh. Recept je že viden in ni več presenečenje. Avtorji so si namreč zaželeli kombinacije zanimivega motiva (spuščanje z visoko hitrostjo po strmih pobočjih) in vsebine, ki pritegne ljudi (v tem primeru denimo ekstremni športi). To je v preteklosti igram že prineslo večje uspehe, če spomnimo le na serijo Tony Hawk. Shaun White Snowboarding po teh poteh žal ne bo šla, saj je vse preveč povprečna, to pa za igro nikoli ni dober obet.

Shaun White, deskar na snegu, ki je igri tudi posodil ime, igra vlogo našega izzivalca in trenerja, saj igralcu postavlja nove naloge in cilje, ki jih mora skozi igranje opraviti. Poleg veščin nadpovprečno hitrega dričanja po snegu igralec kaj hitro usvoji še delček ekonomskih znanj, predvsem tistih o nabiranju dosežkov, ki bodo debelili njegovo denarnico. Slednjo bo na drugi strani tanjšala želja po oblikovanju svoje nove podobe z vedno novimi oblačili in opremo. Kako tipično ameriško, kajne? No, k sreči lahko vsaj za trenutek na desko tudi pozabimo in tekamo po smučiščih, mečemo kepe snega v ljudi, se vozimo z žičnico, skratka, na svojih virtualnih zimskih počitnicah dejansko uživamo.

In že smo pri prvi težavi. Igro so delali čezlužniki, to je jasno že ob prvem pogledu, saj njihovo pojmovanje smučišč in sveta pozna naslednja štiri prizorišča: Park City, Evropa, Japonska in Aljaska. Huh?! Pa to še ni največja zamera. Ne, ta gre predvsem na račun izoblikovanosti teh področij. Sicer so precej široka in vabijo k odkrivanju, ki pa kaj hitro postane nadležno, saj so si tereni med seboj preveč podobni in po dobri uri igranja ne bomo odkrili prav nič novega. K zanimivosti žal dodatno ne pripomore niti dokaj povprečen spletni večigralski način.

Druga velika zamera, ki bo večino uporabnikov odvrnila od nakupa te igre, pa je njena več kot očitna in slabo narejena presaditev iz igralnih konzol. To boste spoznali takoj, ko boste želeli svoj lik upravljati s tipkovnico in miško, ki se sicer solidno odzivata, a kaj ko vas igra vseskozi usmerja na uporabo igralnega ploščka z ukazi po pritisku tega ali onega gumba. Nezaslišano, vem, pa se piše leto 2009.

Grafika v igri je sicer precej solidna, kar se vidi po tem, da avtorji za konzole zadnje generacije že pripravljajo izdelke, ki so namenjeni igranju pri visoki ločljivosti. Igra naj bi temeljila na pogonu, uporabljenem v igri Assassin’s Creed, a se zdi to skoraj nemogoče, saj je tam okolje vsaj desetkrat lepše izrisano (če opazujete posamezne elemente). Igra je precej strojno zahtevna, vsa priporočila omenjajo vsaj 3 GHz procesor in dobro grafično kartico, vendar se takšna kombinacija potem vsaj odkupi s hitrim delovanjem. Igralec resnično dobi občutek velikih hitrosti, vendar obenem manjka tudi občutek nevarnosti in tveganja, tako nam tudi najhujši padec ne stori praktično nič, kar je slabo za realizem (morebiti pa od tod izvirajo številne poškodbe v tem športu).

Za konec še beseda o embalaži in ceni. Uvoznik je igro sicer opremil z naslovnico in zadnjo platjo v slovenščini, a tu se uporaba slovenskega jezika tudi konča. Priložena navodila so v angleškem jeziku, so precej pregledna in igralcu razložijo marsikatero potezo. Za Shaun White Snowboarding je treba pri domačih trgovcih odšteti slabe štiri desetake (36 €), kar je celih 11 evrov več kot pri naših severnih sosedih. Oni so kakopak večji navdušenci nad belo podlago ...

Moj mikro, Februar 2009 | Miran Varga |