Stvari so precej preproste. Naš lik – lahko je moški ali ženska, poljubne rase, pa še kopico oblačil in govornih vzorcev premore – se zbudi v zdravniškem oddelku zapora, kjer je bil končal po blazni eksploziji ob koncu prvega dela, ki je skorajda končala njegovo pot kriminalca. Zaradi pomanjkljivega varovanja objekta se tako naš junak kaj hitro znajde na prostosti, kjer začne pridno nabirati pajdaše za ponovno teroriziranje mesta.

Glavna izbira je tako med enoigralskimi in večigralskimi misijami, ki utegnejo biti ob dobrih soigralcih še kako zabavne – še zlasti če se na drugi strani znajde pravi pretepač z igralnim ploščkom. Prav ta soigralski način zato obljublja obilo zabave in marsikatero uro pretepanja in streljanja na konzoli, medtem ko gre večigralskega kar pozabiti, saj je tam v ospredju kampanjski način z naključno izbranimi nalogami, h katerim je igralec dodeljen. Enoigralski način igralcu predstavlja posamezne misije, ki se običajno končajo z velikim številom mrtvih nasprotnikov, tako da se igralec kaj hitro začne počutiti kot nesmrtni Chuck Norris. Nemoralni izcedek civilizacije, ki ga upravljamo, namreč hrepeni po vse bolj barbarskem pristopu, ki je na trenutke celo smešen. Kolikokrat ste si v življenju želeli koga zgrabiti (za kamorkoli že) in ga preprosto zalučati stran? No, v Saints Row 2 to lahko dejansko storite, pa še prav dobro te poteze izpadejo.

Igra Saints Row se že od izvirnika zgleduje po naslovih Grand Theft Auto, le da ima manj moralnih zadržkov, zato je tudi tu na sporedu daleč največ vožnje po mestu in streljanja vsepovprek. Kar je do neke mere zabavno, za raznovrstnost zato poskrbijo različne naloge, ki od igralca zahtevajo rop banke, zajetje talca, večina njih pa se še vedno osredotoča na zajetje posamezne stavbe in pokol njenih prebivalcev (in naključnih obiskovalcev). Večina misij premore vmesne točke, kar v praksi pomeni, da nam pri napaki ali neuspehu (beri: smrti) ne bo treba začeti znova.

Upravljanje z likom zahteva uporabo večjega dela gumbov na ploščku, a se zato oddolži z dobrimi borilnimi elementi. Streljanje je eno lažjih opravil, saj merjenje deluje natančno, zato nasprotnika ni težko zadeti v želen del telesa. Neposredni obračuni s palicami ali noži pa od igralca zahtevajo kar se da hitre prste, s katerimi pokonča nasprotnike. Žal so programerji (nalašč?) izpustili obrambne elemente, kot so zakrivanje z roko ali uporaba ščita, poudarek je predvsem na agresivnosti. Ob hudi bitki lahko uporabimo le trik, da k sebi povlečemo nasprotnika in ga tako uporabimo kot človeški ščit, ki bo namesto nas ustavil švigajoče naboje in nože. Seveda ga, ko ga ne potrebujemo več, le odvržemo. Smisel za fiziko se pri metanju nasprotnikov malce izgubi, saj naš junak ali junakinja nasprotnika zlahka zaluča par metrov v zrak, nato pa njegov stik s podlago ali z ostrejšim predmetom le pospremi z nasmeškom.

Ena boljših lastnosti igre je neoviranje igralca – ta lahko nasprotnika uniči s praktično vsakim orožjem, ki ga ima na voljo – pipcem ali pa raketo. Vozila, ki jih lahko uporabi junak, nimajo večjega stika z realnostjo, vendar cilj je jasen – narediti čim več škode na objektih, premičninah in ljudeh. Večji minus si zasluži umetna inteligenca nasprotnikov, ki ni na ustrezni stopnji. Ti se namreč občasno zatikajo med vrati, drevesi, ne znajo vlomiti v avtomobil in so na splošno slabi pretepači. Zombiji, no, ti pa so poglavje zase.

Grafika za igro z letnico 2008 ni nič kaj revolucionarna, a je dobra in na konzoli postreže le z malo občasnega zatikanja. Pohvalno nas igra med igranjem ne prekinja z nalaganjem vsebine ob vstopu v nova področja, kar poskrbi za precej hiter tempo igranja.

Igra Saints Row 2 nosi oznako 18, kar pomeni, da je namenjena le polnoletnim igralcem. Zaradi stalnih prizorov nasilja menimo, da je prav, če starši to omejitev tudi upoštevajo, saj bi njihovi nadebudneži znali kaj hitro prevzeti kakšno pretepaško navado, zgledi namreč vlečejo.

Na koncu pridemo seveda do cene, ki je, khm, na slovenskem trgu presneto zasoljena, saj trgovci za Saints Row 2 za PlayStation3 želijo 70 evrov, v Avstriji pa kar 30 evrov manj, cena v Nemčiji pa je celo razpolovljena v primerjavi z našo. Drži, da se na nemško govorečih trgih prodaja lokalizirana različica, kar bi sicer moralo pomeniti ravno obratno – da bo tam cena višja, saj so imeli avtorji s prilagoditvijo jezikovne različice več dela.

Moj mikro, Marec 2009 | Miran Varga |