Igranje se, logično, odvija na otoku, kamor je igralca naplavilo po potopu ladje. Seveda se mora naš brodolomec kaj hitro znajti v novem okolju in pokazati, ali je vsaj malo pustolovskega duha. Čakajo ga namreč številni templji, ki so se, kot nalašč, dvignili na zemeljsko površje in v sebi skrivajo veliko zakladov, pa tudi njihovih »varnostnikov«. Zli liki oziroma kar kreature so sestavljeni iz okostnjakov in ljudi kuščarjev. Igralec se mora kaj hitro odločiti, kateri izmed dveh skupin na otoku bo pripadal –lokalnemu plemenu, ki je specializirano za uporabo lokov ter puščic in mečev, ali pa na videz naprednejšimm nasprotnikom, ki stavijo predvsem na magijo.

V igri Risen je igralec vedno v vlogi moškega lika, katerega videza ne more izbrati sam, ga pa skozi igro lahko dodobra izpopolni. Namreč, pri uspešnem zaključku posamezne naloge igralec pridobi točke, ki jih lahko porabi za različne namene, denimo oboroževanje (vedno sem si želel nositi s seboj sekiro …), razvoj magije (hehe, tu smo že v domeni ognja in ledu) ali razvoj različnih poklicev (alkimist, kovač …) in veščin (postanemo lahko tat). Seveda kampanjsko igranje ne omogoča, da bi igralec osvojil vse možne »nadgradnje«, zato je treba biti pri izbiri dodatkov vsaj malo premišljen.

K sreči se nemško poreklo razvijalcev kaže tudi v doslednosti, ki je ameriškim različicam podobnih iger manjka. Tako nas v igri Risen ne bodo presenetili natakarji, ki bi od nas zahtevali poboj podgan v kleti, ali pa čarovniki, ki so v gozdu izgubili prstan in jim ga moramo poiskati. Ne, v Risenu so opravila in naloge logični ter od igralca velevajo, da korektno opravi svoje delo. Igranje posamezne kampanje je srednje obsežno, a če se bo igralec resnično podal v raziskovanje templjev, mu dobrih sto ur raziskovanja zlepa ne uide.

Ena izmed večjih pomanjkljivosti, ki že preveč izstopa, je način spopadanja z nasprotniki. Ta je na trenutke prav brutalen, celo mazohističen. Nasprotniki so namreč skoraj praviloma vedno močnejši, hitrejši in bolj zdravi od igralčevega junaka, pa še redko se primeri, da se spopademo eden na enega. Kot rečeno, se tako kot naš junak v igri razvijajo tudi nasprotniki, in dobro oborožen čarovnik lahko igralca pokonča z le nekaj »udarci«, nasprotno pa bo igralec po njem moral udrihati kot nor, da bo vendarle odšel v večna lovišča. Čeprav omenjena pomanjkljivost od igralca zahteva hitro učenje dvobojevanja in razvijanja spretnosti, ji vsi igralci ne bodo kos, še najbolj pa bodo namreč osvojili sistem shranjevanja in ponovnega nalaganja položajev, saj brez tega preprosto ne bo šlo. Priznam, preden sem igro prignal do konca, sem jo nekaj stokrat znova naložil, kar seveda ni niti najmanj zabavno. Tri težavnostne stopnje se namreč močno razlikujejo, a že ego igralcu navadno ne da velikega zadoščenja, če je ta igral na nastavitvi »easy«.

Pri bojevanju pridejo do izraza tudi težave z vmesnikom. Dokler smo soočeni z zgolj enim nasprotnikom, je vse v redu in prav, vendar je skupinski napad sovragov skoraj vedno uspešen, če nas napadejo iz strani ali ozadja, saj nimamo prav nobene možnosti, da bi jih pravočasno zaznali in se ubranili.

Strojno igra ni zahtevna, saj avtorji zanjo priporočajo 2 GHz procesor ter gigabajt pomnilnika, na disku pa bo zasedla dobra dva gigabajta in pol. Težav s stabilnostjo delovanja igra nima, kar je v času, kot avtorji hitijo in lovijo roke izidov, nato pa igre krpajo nadaljnjih nekaj mesecev, vsekakor hvalevreden podatek.

Sklenemo lahko, da ima Risen precej plusov in minusov. Igralec se mora odločiti, s katerimi se lažje spopade, nato je tudi odločitev o nakupu lažja. Je bodo pa bržkone veseli vsi ljubitelji originalne serije Gothic ter sorodnih naslovov, kot sta Two Worlds ali Dungeon Lords.
Seveda je treba upoštevati tudi cenovni vidik. Slovenski trgovci se bodo od naslova Risen ločili, ako jim bomo v izmenjavo ponudili 45 evrov, medtem ko v severnem delu Evrope, torej na nemško govorečih področjih zanjo želijo dobrih 40 evrov.