Izšel je Race driver: GRID, za PC in konzole, tokrat smo pod drobnogled vzeli prvega. Igra, ki ponuja obilo lepe grafike in doživetega ter razgibanega dirkanja po progah vsega sveta – vključena je Evropa, ne manjkajo pa niti ZDA ter Japonska, skratka vsi trgi, ki so za založnike zanimivi.

Igra se začne z dobro zvočno podobo, ki ustvari pravo dirkaško razpoloženje. Med posebnostmi zvočnega modela moramo omeniti, da igra pri podajanju informacij naslavlja z izbranim imenom lika, kar utegne privesti do precej smeha, če smo za svojega dirkača izbrali kakšno pristno slovansko ime. Morda se to ne zdi večji dodatek, a vsekakor prispeva k pristnosti, saj igra igralca nagovori ob nalaganju ter komentira način dirkanja.

Grafika je odlična in naravnost realistična. Dirkalniki, proge in okolje so izjemno lepo izrisani, to pa za sabo potegne le eno slabost – igra je pri višjih ločljivostih precej zahtevna glede strojne opreme, predvsem grafične kartice. Le oglejte si slike in začnite varčevati.

Paša za oči so tudi počasni posnetki zanimivih manevrov ali nesreč. Slednjim se je moč celo izogniti. K sreči je uporabnik omejen s številom žetonov, ki mu omogočajo vrnitev v »zdravo stanje«, saj bi sicer vse preveč igralcev to možnost izrabljalo zgolj za zaletavanja in predelavo jeklene pločevine v tisoče manjših koščkov. Tem so snovalci namenili način, imenovan Destruction Derby, kjer se lahko z najrazličnejšimi vozili zaletavajo do onemoglosti.

Dirkanje z osebnim računalnikom ob uporabi tipkovnice je en sam napor. Še enkrat več se je namreč izkazalo, da tipkovnica ni pravi pripomoček za dirkanje. Programerji so sicer opravili dobro delo in je vožnja na tipke povsem solidna, a za vrhunsko natančnost (in rezultate) igralci pač potrebujemo igralni pripomoček, ki ne pozna zgolj načinov 1 in 0 (pritisnjena oziroma nepritisnjena tipka). Pomanjkljivost se da odpraviti na dva načina, cenejši sliši na ime igralni plošček, z globljim posegom v denarnico pa si lahko omislimo pravcati volan.

Enega izmed omenjenih bomo ne nazadnje tudi potrebovali, saj je GRID prava dirkačina, v kateri je realizem med igranjem prisoten že pri osnovnih nastavitvah. Ljubiteljem arkad so namenjeni drugi naslovi, pravijo pri Codemasterjih. Kaj to pomeni za samo igranje? Pripraviti se moramo na lepo vožnjo, saj nas vsak trk ali napačno odvožen ovinek stane veliko časa, razne izlete s proge pa je z izjemo osnovnega načina praktično nemogoče nadoknaditi. Računalniško vodeni dirkači premorejo precej dirkaških prvin, tudi tistih umazanih napadov od zadaj, vendar je umetno inteligenco, ki dela izjemno malo napak, z veliko truda in sreče moč premagati, le veliko časa bo treba vložiti v izpopolnjevanje vožnje. Skratka igra za največje navdušence oziroma vse, ki poznajo pomen besede vztrajnost.

Z višanjem zahtevnostne stopnje in upoštevanjem poškodbenega modela postane dirkanje zelo zahtevno. Poškodbeni model je namreč zelo realističen in je razdeljen na pet ključnih področij – motor, menjalnik, podvozje, krmilni mehanizem in gume. Ker med dirkanjem ni moč popraviti poškodb, se to zaključi, ko denimo odpove volan ali se pripeti popolna poškodba katerega drugega sklopa. Za mlajše igričarje, ki seveda še nimajo vozniškega izpita, je Race driver: GRID odličen poligon za učenje, saj se morajo hkrati naučiti lepe vožnje in ohranjanja materiala, sicer je neuspeh zagotovljen. Oznaka 12+ na škatli se torej bolj nanaša na samo zahtevnost kot primernost z vidika vsebine, tako da lahko starši igro brez skrbi kupite tudi mlajšim od 10 let.

Eden izmed posrečenih igralskih načinov je Touge, ki postavi dva dirkača na zavito japonsko gorsko cesto, kjer potem dirkata do vznožnja. Trik je v pravilu, da se dirkalnika med seboj ne smeta dotakniti, saj je vsak dotik pred seboj vozečega kaznovan, slabo pa se končajo tudi dotiki drugih udeležencev v prometu. Komur ta pravila niso povšeči, se lahko preizkusi na Midnight Touge, ki se nanje požvižga ...

Da bi povzeli še vidik vztrajnostnih dirk, so programerji vgradili simulacijo dirkanja »24 ur Le Mansa«, ki zaključuje dirkalno sezono. Gre za pravi preizkus vozniških veščin in vzdržnosti, saj mora igralec v 24 minutah (vsaka minuta šteje kot ura) kar se da brezhibno odvoziti dirko, medtem pa seveda doživi tako sončni vzhod kot zahod in vse vmesne faze dneva. K sreči je moč ta preizkus, ki se pojavi le enkrat na sezono, preskočiti, saj bo za marsikaterega igralca prevelik zalogaj.

Pri naših severnih sosedih je igra v spletnih trgovinah naprodaj že za 41 evrov, pri njihovih severnih sosedih pa jo je moč dobiti še dva evra ceneje. To pomeni, da se slovenski prodajalec, ki igro prodaja za okroglih 40 evrov, uvršča v zlato sredino. In tega denarja je naslov Race driver: Grid vsekakor vreden.

Moj mikro, Oktober 2008 | Miran Varga