Tako lahko prevzame podobo in vlogo svojih žrtev, se vživi v njihove spomine in ima idealno krinko pred naslednjo nič hudega slutečo žrtvijo. Seveda glavni junak išče resnico, ki je skrita nekje v njegovi preteklosti, za nje dosego pa mora na glavo obrniti polovico mesta New York, z vsemi kriminalci in temnimi liki, ki jih to premore. Da bo mera polna, so se nad mesto zgrnili prav vsi negativneži tega sveta, ki jim niti vojska ni kos, »ubogi« Mercer pa se tudi večkrat znajde sredi navzkrižnega ognja.

Igralec na začetku svoj lik bistveno lažje krmili, kot pa ga razume. Dolgi skoki, letenja po zraku, celo plezanje po robovih nebotičnikov se zdijo otročje lahka opravila. Kako tudi ne bi bila, če pa je zanje potrebno držanje le enega gumba, in to tistega za hiter tek. Pravzaprav ima ta funkcija nesorazmerno veliko moč, saj Prototype kot za šalo premaguje ovire, pa naj gre za gnečo na cesti ali pa škatle klimatskih naprav, nameščenih na strehah stavb. Še celo po tleh bi se verjetno z malo sreče dalo prebiti čez celo mesto z držanjem enega samega gumba. Tudi dvoboji so sprva zelo preprosti, saj praktično ni nasprotnika, ki bi bil kos igralčevemu junaku – tako po hitrosti kot po sposobnostih bojevanja. Pozneje si postane Mercer sam sebi ovira, saj z vse več pridobljenimi podatki o svoji preteklosti, spozna, česa vse je sposoben, in tako se igralec po nekajurnem igranju že spopada s težavami, kako si zapomniti vse akcijske poteze in trike, ki jih sprožijo posamezni gumbi ali kombinacije teh na tipkovnici.

Največja zabava v igri Prototype sta seveda boj in uničevanje vsega ter vsakogar. Prav zaradi prizorov nasilja igra ni primerna za najmlajše igralce, s čimer se v celoti strinjamo. Igralec lahko med igro upočasni dogajanje in prikliče novo podobo ter sposobnosti svojega junaka. Če vam noži na rokah (čeprav lahko uničijo tank) ne služijo več najbolje, si lahko prav hitro omislite kladivo ali kakšno vrstno biotehničnega orožja. Dobra poteza je tudi vključitev možnosti pobiranja orožja nasprotnikov, še več, igralec se lahko spravi celo v tank ali helikopter.

Potek igranja je seveda odvisen od misije, ki jo je igralec prejel, zato neredko prevzame tudi podobo ljudi ter se tako pretihotapi v posamezna okolja, v katerih nato teče kri. Pot do cilja misije je le redko omejena na točno določeno zaporedje opravil, večinoma lahko igralec svoj cilj doseže na kakršenkoli način, ki mu pač ustreza (predvsem ko gre za uničevanje tarč). Čeprav se zdi glavni lik večino časa krepko boljši od vseh drugih, lahko to igralca tudi zavede, saj igra od njega zahteva določeno napredovanje po krivulji učenja. V praksi to pomeni, da so triki, ki se jih je Mercer naučil na začetku, vse manj učinkoviti, in zato velja pobrskati po drugih znanjih in veščinah, ki jih je junak osvojil z vračanjem spomina. Hkrati pa takšne poteze tudi skrbijo, da se igra ne začne ponavljati in ostaja zanimiva kljub obilici vojskovanja in pretepanja.

Žal tega ne moremo trditi za okolje in grafiko v igri, saj si ulice in stavbe po določenem času postanejo preveč podobne in je vse že videno. K boljšemu vzdušju ne pripomore niti pretirano temno obarvano okolje, ki ga sicer dodatni izzivi skušajo poživiti – denimo časovni preizkusi pri skakanju čez strehe stavb, skoki v cilj ... Največji izziv je bržkone časovno omejeno iskanje posameznih peščev v mestu, ki igralcu posredujejo dodatne informacije, s katerimi lahko odklene dodatne predele igre. Z bojevanjem se povprečen igralec skozi glavno zgodbo prebije v nekaj dneh (lahko tudi dnevu ali dveh, če igra po ves delavnik), vendar je moč čas zabave kaj hitro podvojiti, a le če si igralec vzame več časa za raziskovanje mesta, ki postreže z marsikaterim presenečenjem.

Prototype v obliki konzolne igre za PlayStation 3 seveda ni med cenejšimi igrami. A ker gre za zanimivo igro, vsekakor eno boljših akcijskih iger tega leta, se zdi vložek vanjo upravičen. V Sloveniji prodajalci igro cenijo na vsaj 63 evrov, pri naših sosedih pa je na voljo za slabih 60 evrov, torej razlika ni velika, je pa različica za osebni računalnik občutno cenejša.

Moj mikro, September 2009 | Miran Varga |