V preteklih letih je namreč Ubisoft z željo, da naredi igro privlačno kar najširšemu krogu igralcev, ubral zanimivo potezo – igranje je naredil skoraj otročje lahko, vse zato, da igralec ne bi izgubil. To je sprožilo val ogorčenja pri starejših ljubiteljih te franšize, ki so ne nazadnje imeli tudi prav: resne igre – mimogrede, za igranje Prince of Persia: The Forgotten Sands morate biti stari vsaj 16 let (prizori nasilja itd.) – pač igralcu ne smejo ponujati roke in pomoči na vsakem koraku. In tako smo najprej preverili, kaj so programerji storili na tem področju. K sreči lahko poročamo, da jim je s »pozabljenimi sipinami« uspelo najti pravi kompromis med težavnostjo in igralnostjo, med nagrado in kaznijo.

V navezi z novim mehanskim pogonom perzijski princ, akrobatski bojevnik, tako dobiva nov zagon. Sistem bojevanja k sreči premaga tudi duhamorno zgodbo, po kateri se princ odpravi na obisk k bratu, na poti pa gre vse narobe, nadenj se zgrnejo trume sovražnikov, nato pa junak rešuje celotno kraljestvo in še svet. Da, pretepanja in klanja bo tudi tokrat precej, saj je moto igre takšen, da moramo uničiti prav vse in vsakogar, ki nam pride na pot. In pot nam lahko na trenutke prekriža tudi po 20 in več stvorov. Še dobro, da lahko naš junak teka po stropu in se po plezalnih sposobnostih primerja z opicami, piko na i pa postavi z borilnimi veščinami, ki jih poleg njega obvladajo le še ninje.

Igra postaja progresivno vse težavnejša, saj princ ob uspešnem bojevanju odklepa magične moči, igralec pa mora dognati, kako jih s pridom uporabiti. Začasno zamrzovanje vode ter obuditev ruševin v originalno zgradbo pač nista sposobnosti, ki jih igralec vidi vsak dan. Kombiniranje naštetih in drugih sposobnosti pa je vse prej kot lahko in zahteva precej eksperimentiranja (in s tem mrtvih princev). K sreči nadaljevanje The Forgotten Sands pozna možnost vračanja na prejšnje stanje in nove poskuse, ki pa so glede na predhodno različico številčno omejeni, zato brezglavo igranje preprosto ne pride v poštev. Igra pozna tudi sistem nabiranja izkušenj, ki jih pridobimo s pobijanjem sovragov. Nato smo nagrajeni z različnimi začasnimi močmi, kot je denimo začasna nepremagljivost (ki pride še kako prav pri spopadu proti večjim skupinam), netenje ognja na naši sledi ...

Kombiniranje novih in starih prijemov se žal pozna tudi pri grafični podobi. Na trenutke lahko uživamo v odličnih podobah in dinamičnemu izrisovanju okolice, spet drugič nas pričakata slabša grafika in duhamorno okolje. Žal večino časa še vedno prevladuje manj impresivna grafična podoba. Zvok je precej boljši del igre, vendar žal ni stalno prisoten, a je prinčevo govorjenje, kadar do njega pride, izredno pristno.

Med minuse Ubisoftove igre moramo še enkrat več zapisati zahtevo po upoštevanju avtorskih pravic, ki narekuje, da mora biti igralec ves čas igranja povezan s spletnim strežnikom. Vsi s slabšimi in manj zanesljivimi internetnimi povezavami zato premislite, ali boste igro igrali v času manjših obremenitev linij ali pa boste preklinjali izpade, ki vas bodo pridno vračali na predhodno shranjene točke (ki so lahko tudi uro ali več nazaj).

Prince of Persia: The Forgotten Sands ni ne tič ne miš, a verjamemo, da bo zadovoljil tako stare kot nove igralce. Na koncu moramo vendarle priznati, da je boljši od nadaljevanja (Sands of Time; 2008), a slabši od Two Thrones, bržkone najboljšega dela v seriji (ki je izšel leta 2005).

Prinčeve dogodivščine in bojevniške avanture bomo s PC-jem lahko podoživljali v zameno za 36 evrov, kolikor zanjo želijo slovenski trgovci. Ti bodo tokrat deležni dejanskih prihodkov, saj igra nosi podobno nalepko s ceno tudi v tujini, zato je igralci bržkone ne bodo iskali onkraj meja.

Moj mikro, Julij-Avgust 2010 | Miran Varga |