Za obdelavo slik obstaja cela vrsta brezplačnih programov, ki svoje delo zelo dobro opravijo ne le za ljubiteljske, ampak tudi za profesionalne namene. Zakaj pa je brezplačnih programov za obdelavo videa, ki bi bili spodobne kakovosti, tako malo? Predvsem zato, ker je problematika videa precej bolj kompleksna od slikovne. Največja težava so formati zapisa. Odkar je video našel pot v računalnik, je teh formatov nastal cel kup, vsi seveda z namenom ponuditi čim bolj kakovostno sliko na čim manj prostora. Pri tem pa je težava v tem, da ne gre le za formate, ampak je tudi znotraj njih cel kup nians. Format AVI (podobno je tudi z Applovim formatom MOV), ki smo ga bili najbolj navajeni, je v bistvu le lupina, tako imenovani vsebnik, podatki v njem pa so lahko stisnjeni oziroma kodirani z različnimi kodirniki (kodeki). To pomeni, da mora računalnik, ko hočemo z njim obdelovati film, vse te kodeke poznati, kar je lahko težava. Mislili bi si, da bo z razvojem teh težav vse manj, a ni res. S pojavom videa visoke ločljivosti (HD) so se zadeve še bolj zapletle, zlasti v primerih, ko video snemamo z digitalnimi fotoaparati in pametnimi telefoni, kar je zadnja leta najpogostejši pojav. Proizvajalci fotoaparatov/telefonov namreč uporabljajo različne algoritme za kodiranje filmov, ki so včasih tako čudni, da jih le redkokateri računalniški program dobro razume in jih je sposoben tudi obdelati. Dokler filme predvajamo prek fotoaparata/telefona, je vse v redu, takoj ko bi radi naredili kaj več, pa se pojavijo težave. Ste že kdaj poskusili obdelati kak film, ki ste ga posneli s Canonovim fotoaparatom (Nikonovim, Sonyjevim …) v obliki HD? Vam je takoj uspelo? Velika verjetnost je, da vam ni. In potem ste s spleta prenesli kakšno preizkusno različico komercialnega programa za obdelavo filma in ugotovili, da v njem zadeva deluje, edina težava pa je v tem, da se v preizkusni različici na shranjenem izdelku pojavi logotip proizvajalca programa, da izdelka ne gre shraniti, da pa polna različica stane kakšnega stotaka evrov ali več. Kar je za vas seveda preveč. In ste se podali na lov za brezplačnimi ali vsaj cenovno sprejemljivimi izdelki. Tu pa ste ugotovili, da je stanje podobno kot v politiki – veliko obljub, realnost pa je bolj uboga. Program deklarativno pozna format HD, vendar kot nalašč »le našega ne«, zadeva deluje, a se sredi dela preprosto sesuje, postopek steče in preteče brez težav, izdelek pa je slikovno slabe kakovosti, zvok in slika pa sta zamaknjena. Takšnih in podobnih primerov je še veliko. Ali res ni brezplačnega ali vsaj cenovno ugodnega orodja za obdelavo filma, ki bi delal? Nekaj jih pa je. In da ne boste preizkušali na desetine različnih programov, smo nekatere najbolj zanimive zbrali mi za vas.
AVIDEMUX
Avidemux je dokaj staro orodje, saj se je pojavilo malce pozneje kot program VirtualDub, o katerem smo v Mojem mikru pisali že velikokrat. A v nasprotju s slednjim, ki je v svojem razvoju malce zaspal, je Avidemux šel naprej in nastalo je dokaj zanimivo orodje.
Avidemux ni program za filmsko montažo, kjer bi lahko več filmčkov združili v enega, dodali prehode, napise, dodali zvočne kulise in podobno. Avidemux tega ne omogoča, saj je v njem mogoče odpreti le en film naenkrat. Je pa zato odlično orodje za pripravo filmov za poznejšo montažo. Program je pri svojem delu namreč izredno hiter. Če v kakšnem od »klasičnih« urejevalnikov videa odprete kak film v formatu, ki je dolg nekaj gigabajtov, greste lahko pri nekaterih vmes na malico, preden bo film odprt in pripravljen za obdelavo. V Avidemuxu je stvar podprta v nekaj sekundah. Nad filmom lahko nato izvajate najrazličnejše operacije. Program vsebuje osem skupin filtrov, v vsaki skupini pa je na voljo veliko različnih orodij. Filmu lahko dodamo okvir, logotip, spremenimo hitrost (framerate), lahko ga obrežemo po velikosti, mu dodamo osvetlitev in zatemnitev (fade-in, fade-out), ga rotiramo, mu spremenimo velikost, zmanjšamo šum, izostrimo robove, prilagodimo osvetlitev in še in še. Končni izdelek lahko nato shranimo v enem od mnogih formatov, ki so na voljo.
Avidemux je skoraj nepogrešljiv program za tiste, ki bi radi izdelali en sam izdelek iz filmov, ki so nastali na različnih napravah. Z njim je mogoče vse te izdelke spraviti na skupni imenovalec in s tem krepko olajšati nadaljnjo montažo.
LIGHTWORKS
Lightworks je profesionalni program za filmsko montažo, ki ga uporabljajo tudi v Hollywoodu. Z njim, no, ja, z njegovo polno različico, je nastal recimo film Volk z Wall Streeta z Leonardom DiCapriem. Seveda boste takoj rekli, da pa brezplačna »lite« različica zagotovo ne nudi dovolj oziroma so najbolj zanimive funkcije nedosegljive, kot je to pogosto v preizkusnih različicah. A ni tako. Razlika med brezplačno in profesionalno različico je le v izhodnih formatih in podpori formatu 720 p, vse druge funkcije pa so na voljo tudi v brezplačni različici. In teh je res veliko.
Je pa Lightworks posebnež. Posebnež v tem, da je uporabniški vmesnik nekoliko svojstven in da je potrebno nekaj časa, da se ga navadimo. To pa zato, ker je program namenjen skupinski montaži, torej delu v skupini, kjer na nekem izdelku dela več avtorjev. Zato so filmi oziroma delčki urejeni v skupine (pladnji, stojala, sobe – bin, rack, room), tako da je organizacija dela lažja. Orodja za obdelavo, ki jih vsebuje Lightworks, so izredno zmogljiva in nudijo precej več, kot nudi konkurenca, tudi kakšna komercialna. In kaj je mogoče narediti s programom? Najkrajše bi lahko rekli – vse. Filmskih in zvočnih sledi je lahko veliko, vsako pa je mogoče posebej urejati, kar daje uporabniku veliko svobode. Tako lahko na primer iz nekega filma izrežemo kak filmski del, zvočni posnetek pa pustimo, nato pa v prazno mesto vstavimo kak drugi filmski del, prek katerega bo tekel zvok iz prvotnega filma. Program sicer ne vsebuje veliko kičastih prehodov in podobne krame, saj jih pri profesionalnem delu običajno ni. Močno orodje.
VSDC FREE VIDEO EDITOR
VSDC je na prvi pogled dokaj preprost program za filmsko montažo. A ko se začnemo z njim malce bolj ukvarjati, vidimo, da je dokaj zapleten. Predvsem zato, ker vsebuje ogromno funkcij, ki pa so iz neznanega razloga dokaj dobro skrite. Program nudi nekatera orodja, ki jih pri drugih ne boste našli, tako da si vzemite nekaj časa in se čim bolje spoznajte s programom. Videli boste, da se izplača.
Filozofija, na kateri temelji VSDC, je takšna, da v programu izdelamo projekt. Ta je sestavljen iz posameznih scen, v vsaki sceni pa so lahko različni objekti. To so lahko filmi, fotografije, slike in podobno. Nad vsemi temi objekti je mogoče uporabljati različne učinke – uravnavati je mogoče svetlost, kontrast, barvne odtenke, barvno nasičenost in podobne, sliko je mogoče spreminjati po velikosti, jo obračati, izkrivljati, uporabljati učinke, kot so ogenj, voda in cela vrsta drugih, dodajati je mogoče najrazličnejše prehode in še in še, na voljo pa je tudi kopica zvočnih učinkov. Na voljo so celo zadeve, ki jih običajno najdemo v profesionalnih orodjih, recimo slika v sliki, besedilni mehurčki in še kaj bi se našlo. VSDC je na našem testu pokazal, da je vsekakor vreden namestitve, saj je »pojedel« praktično vse, s čimer smo mu postregli.
Le pri namestitvi pazite, ker vam bo ponudil dva »dodatka« v obliki tečnih programov, ki pa ju je mogoče še pred namestitvijo odstraniti.
MOVIE MAKER
Microsoft že nekaj let ponuja izdelek, ki se mu reče Windows Essentials. Gre za brezplačne dodatke njegovim operacijskim sistemom. In med temi dodatki je tudi program, ki so ga poimenovali Movie Maker. Gre za na prvi pogled preprost program, ki pa v sebi skriva precej zanimivih možnosti. Ko jih spoznamo, vidimo, da pravzaprav vse, kar potrebujemo za urejanje domačih posnetkov. Program je bil recimo eden prvih brezplačnih programov, ki je znal odpreti Canonov format MOV ločljivosti HD in ga pretvoriti v nekaj, kar je razumela tudi kakšna druga naprava.
Program je dokaj preprost za delo. Najprej uvozimo vse potrebne elemente, torej filme in slike, nato jih z miško »premečemo« tako, da nam vrstni red ustreza. Posamezne filme lahko kar znotraj programa malce obdelamo, jih razrežemo na manjše kose, ki jih lahko prav tako kar z miško premikamo naokoli. Posameznim scenam lahko prilagajamo začetne in končne točke, nato pa dodamo še kakšne posebne učinke, ki jih je v programu kar nekaj. Nato dodamo še prehode, ki se nam zdijo najbolj primerni, in zadevo shranimo v kakšnem od formatov, ki se nam zdi najbolj primeren. Program ponuja tudi neposredno pripravo in shranjevanje na Youtube, kar je seveda še kako priročno, saj je Googlov urejevalnik, ki ga ponuja storitev Youtube, bolj neroden, predvsem pa počasen.
Movie Maker je vsekakor zabaven za uporabo, in ker je del operacijskega sistema, no, ja, »dodani« del, se tudi dokaj dobro razume s sistemom kot takim in se zato ne »zruši« prav pogosto. Je pa res, da lahko včitavanje kakšnega HD-filma, dolgega kak giga ali dva, traja kar nekaj časa.
EPILOG
Kot vidite, je brezplačnih urejevalnikov filmov in orodij za montažo kar nekaj in nekateri so celo uporabni. Mi smo našteli le štiri, za katere mislimo, da izstopajo. Jih je pa še kar nekaj, ki so čisto solidni (Machete Video Editor, VirtualDub …), obstaja pa tudi nekaj spletnih storitev filmske montaže (MeVideo, Googlov urejevalnik v Youtubu …), ki so prav tako uporabne, le čas, potreben, da se video prenese v storitev, je treba upoštevati. To pa je lahko pri nekaj gigabajtov velikih filmih dokaj zamudno. Seveda če jih prej ne obdelamo z Avidemuxom ali kakšnim podobnim programom.
In kateri od naštetih programov je najboljši? Odgovor bi bil – vsi. Vsak nudi toliko dobrega, da je skoraj nemogoče podati neko številčno oceno. Sicer pa – glede na to, da so vsi brezplačni, zakaj bi morali izbirati. Namestimo si lahko vse, nato pa uporabimo tistega, ki je za določeno vlogo najprimernejši.
Moj mikro, julij avgust 2014 | Piše: Miha Gradišnik
