Tega igralec morda ne opazi prvi hip, saj naslovnico ploščka »krasi« že redkozobi, a zato neustrašni ruski hokejist Aleksander Ovečkin, ki pa bo imel v letošnji najboljši hokejski ligi na svetu precej opravka z izjemno učinkovitim Anžetom Kopitarjem, hokejistom, ki je slovenske gore list (vsaka primerjava z nogometnim področjem je zgolj naključna). Igralec igre tega kova pač ne more mimo dejstva, da so zadnja leta standarde te in podobnih franšiz postavljali pri EA Sports in tudi hokejska NHL 2K10 je glede na konkurenco v najboljšem primeru solidna, pa še to velja le, če niste zahteven igralec.

Pri 2K Sports so namreč zagrešili nekaj manjših, a za uporabnikovo izkušnjo zelo pomembnih napak. Prva, precej očitna, je umetna inteligenca, s katero ima še največ težav vratar nasprotnega moštva. Bržkone so avtorji poskušali s privlačnostjo napadanja in dajanja golov pridobiti igralce in njihovo veselje na svojo stran, a ko enkrat dosežete 10 zaporednih golov s streli v golmanov zgornji kot, vas to začenja dolgočasiti, če ne celo jeziti – češ, ali je res vratar tako »zabit«?! Druga velika, res velika napaka je počasnost igranja, ki nikakor ne pripomore k realističnosti igre. Hokej kot šport je izredno dinamičen, ko enkrat igralci v resničnem življenju stopijo na led, le še bliskovito švigajo sem ter tja. V tej analogiji se NHL 2K10 igra kot počasni posnetek, zato ne čudi, da so avtorji v igro vključili t. i. turbo gumb, ki zadeve malce pospeši. A tudi če bi igralec ves čas udrihal po desnem sprožilcu (ta je namreč zadolžen za dodajanje hitrosti igri), bi bila igričarska izkušnja kvečjemu sprejemljiva, nekako tako, kot bi igrali hokej na plaži, v pesku. Hokejisti so sicer lepo animirani, a vendar opazovanje njihovega polžjega premikanja uporabnika kaj hitro mine. In ko smo že pri napakah s področja igralnosti, ki jih kot ocenjevalci najtežje odpustimo razvijalcem, velja omeniti fenomen »magnetnega paka«. Igralni plošček se namreč prav presenetljivo drži igralca in mu ga je razmeroma težko odvzeti, kot rečeno, pa nedorasla umetna inteligenca nasprotnikov, tudi na zahtevnejših stopnjah, temu preprosto ni kos.

Grafično gledano je igra vsekakor napredovala, saj je na prvi pogled občutno lepša in teče bistveno hitreje, brez opaznih zatikanj. Žal že omenjena počasnost upravljanja z igralci odvzame večino čara. No, seveda vse ni le negativno, tudi pravi prebliski se najdejo. Že takoj je opazno, da so programerji veliko gradili na filozofiji družabnih omrežij in večuporabniški izkušnji, saj lahko s prijatelji odigramo vse vrste iger – od posameznih tekem na »lastnem ledu« do ligaških spopadov. Večigralski način je preprost za uporabo, vendar tako kot sama igra igralca ne uspe privlačiti za daljši čas.

Med boljšimi pogruntavščinami spletnega igranja je možnost deljenja podatkov o igralskih sposobnosth med igralci, kar je za igre franšiznega tipa prej izjema kot pravilo. Glede na nogometni žanr, po katerem bi se hokejska franšiza brez sramu lahko zgledovala, manjka precej elementov – denimo naborništvo, napredek igralca …

Posrečeni gradniki igre so denimo zasloni oziroma prikazi slike v sliki (da se jih izklopiti), ki igralcu sporočijo, kdaj se denimo konča kazen posameznemu igralcu, kdaj je prišlo do menjave ... Časovno so ti posnetki zelo dobro usklajeni, čeprav bi si uporabniki od njih včasih želeli več podrobnejših informacij.

Po zvočni plati igra ne blesti, saj so nekateri zvočni učinki povsem zgrešeni. Nenadni streli proti golu so tako slišati kot pok pištole, pa tudi nasploh so streli preglasni ... O glasbeni podlagi tudi ne moremo pisati o presežkih, pa tudi ne o graji.
NHL 2K10 je tako še en povprečen poskus, kako premamiti ljudi za igranje prave moške igre. Žal po tej plati igri manjka precej »moških« elementov, zato igralca, vsaj odraslega, ne prepriča. Zato pa je vsaj cenovni okvir igre tisti, ki bi lahko prepričal, saj izvirnik za PS3 na policah domačih trgovcev stane 36 evrov, medtem ko ga bomo pri severnih sosedih dobili občutno ceneje, za okoli 25 evrov, kar je za PS3 igre izredno ugodna cena. Bržkone z razlogom.

Moj mikro, december 2009 | Miran Varga |