Kot od franšize upravičeno pričakujemo, so v njej upoštevane vse spremembe v klubih in rošade igralcev. Še več, igra predvsem po grafični in vsebinski plati naravnost blesti. Vizualna podoba igralcev, igrišča in celo publike je naravnost odlična, čisto desetko pa si za svoj trud zaslužijo programerji, ki so v igro vnašali posamezne poteze košarkarjev. Teh mora biti več sto, če ne kar tisoč, saj bodo predvsem igralci, ki že dolga leta spremljajo ligo NBA, preprosto navdušeni nad gibanjem in obnašanjem košarkarjev na igrišču. Na trenutke se celo zdi, kot bi ne bili v igri, temveč bi tekmo spremljali v živo na TV-zaslonu, tako realistične so animacije igralcev. Celo občinstvo na tribunah je »dinamično«, saj se denimo dvorane počasi polnijo in je v predvsem v prvih četrtinah moč opaziti več prostih sedežev.

Po igralni plati je nova »NBA-jevka« prestavila v prestavo višje. Če jo primerjamo s preteklimi naslovi iz serije NBA 2K, potem je treba zapisati, da igra še zdaleč ni lahka. Optimizacija oziroma bolje rečeno kar nadgradnja umetne pameti računala je očitno padla na plodna tla, saj znajo nasprotne ekipe igralca namučiti že na lažjih težavnostnih stopnjah. Slednje je vidno ob vsaki delni napaki, ki bi lahko vodila v izgubo posesti žoge. Ne le da zna računalnik spretno ujeti slabe podaje, celo tako pametno postavlja svoje igralce, da natančne podaje znotraj rakete zahtevajo kar precej treninga in pazljivosti. Ne le v obrambi, umetna pamet nasprotnikov je napredovala tudi v napadu. Brez znanja igranja obrambe nas bo tudi najslabše moštvo v ligi dobesedno »prerešetalo«. Igralci simulacij košarke se sicer dobro zavedajo, da le malo katera igra sploh omogoča dobro igro v obrambi, denimo pri pokrivanju in menjavah igralcev, ampak NBA 2K11 to uspeva. Igra zelo dobro posnema tudi vodenje ekipe, saj digitalni trenerji zamenjujejo igralce na parketu zelo podobno kot jih na pravih tekmah, skladno z njihovo napadalno ali obrambno postavitvijo.

Izboljšano je tudi upravljanje igralcev, a še vedno tudi za NBA 2K11, kot za večino športnih simulacij, ki so bile predvsem izdelane za igralne konzole, drži, da jih je najbolje igrati z igralnim ploščkom. Miška in tipkovnica namreč nista preveč zabavni oziroma zahtevata veliko sposobnosti koordinacije.

Največji minus igre je njena slaba optimiranost za osebne računalnike, saj je prav neverjetno, da smo tudi z zmogljivejšimi računalniki priča občasnemu padcu števila prikazanih sličic in zato zatikajoči se grafični predstavi na zaslonu. Še dobro, da grafiki ne sledi zvok, zato so komentatorji vedno odlično razpoloženi in ustrezno komentirajo dogajanje na igrišču, pač v slogu spektakla, kar košarkarski obračuni NBA tudi so. Prvič viden dodatek je tudi možnost Pressbook, ki je igralcu na voljo po koncu posameznega obračuna. Gre pravzaprav za galerijo 50 slik, najpomembnejših trenutkov tekme z najrazličnejših kotov, ki igralcu utegnejo v svoji lepoti celo povesiti čeljust.

NBA 2K11 tako povsem dostojno zastopa Michaela Jordana in severnoameriško košarkarsko ligo v digitalni obliki. Računalniški navdušenci, ki jim je košarka blizu, si bodo lahko novo obliko zabave omislili za 35 evrov, onkraj severne meje pa utegne biti igra tudi do pet evrov cenejša.

Moj mikro, december 2010 | Miran Varga