Kako je do tega prišlo, povprašate. Razlog je precej očiten. Tako kot na področju digitalnega nogometa, ki ga zastopata predvsem FIFA in PES, nekje v ozadju pa šepajo vsi drugi, tudi v svetu računalniške košarke štafeto držita NBA 2K10 in NBA Live 10, ki se spopadata za igričarski prestol v svojem ozko odmerjenem žanru. Analogija je podobna kot pri tekačih – če tečemo sami, lahko dosežemo dober rezultat, toda če ob nas teče nekdo, ki je le za malenkost boljši, bomo še bistveno hitrejši. To se je, resnično, dogodilo tudi v svetu računalniške košarke, s to razliko, da je nekdo pozabil zavezati vezalke in je nerodno padel.

Za NBA 2K10 moramo sicer takoj zapisati, da je najpopolnejša simulacije košarke ta hip, saj vsebuje številne elemente in podatke iz realnega sveta košarke. Celo v internet se zna povezati in iz njega prenesti podatke o aktualnih tekmah ter rezultatih in dosežkih posameznih igralcev.

Grafično gledano je igra naredila še korak naprej glede na predhodnico, saj so liki in animacije še podrobneje obdelani (kar vam bo dala jasno vedeti že s strojnimi zahtevami), največji napredek pa je viden pri okolici. Torej v dvorani, pri gledalcih. Ti zdaj resnično »migajo« kot posamezniki, z rokami in drugimi rekviziti ter igralcu dajejo realističen občutek, da se igra odvija sredi pekla.

Igralce lahko krmilimo tako s tipkovnico kot z miško (če imate igralni plošček pa tudi s tem), del njihove dejavnosti pa prevzame umetna pamet. Prav umetna inteligenca je precej izboljšana, saj se nam zdaj soigralci večkrat odkrivajo v želji, da bi jim podali žogo. Žal se takrat, ko jo imajo, odločijo tudi za naravnost neumne poteze, kot so: sestop z igrišča, vračanje čez polovico, skratka stvari, ki se v praksi razmeroma malokrat primerijo na tekmi. Igranje je torej poglavje zase. Nekateri kontakti med igralci in pogosto izvajane akcije so zelo dobro izračunani in izdelani ter jih spremljajo fine animacije, spet v drugih položajih bo igra začela trzati (posledica obremenjenega pogona z veliko informacijami), žoga pa bo pristala vse kje drugje kot v rokah igralcev (še največkrat na telesu). Programerji si tako že pridno delajo seznam napak, ki jih bodo bržkone popravili šele prihodnje leto, saj jim bo odpravljanje hroščev, ki jih žal mrgoli, vzelo veliko časa, da bi lahko realistično pričakovali, da bo naše težave rešil že en sam popravek.

Srce košarke se začne pri vzgoji igralca. Prav zato je lepo videti, da igra ponuja izdatne možnosti učenja igranja košarkarske igre in je po tej plati (idejni, malce manj izvedbeni) lahko zgled drugim. Način My Player tako igralca popelje od uličnega »basketaša« do zvezde in prav skozi igro lahko spozna, da je to vse prej kot idilična pot. A zima je dolga in hladna, zakaj si ne bi greli prstov na tipkovnici ...

Nastavitev taktike med igro je seveda v izobilju, kot se za NBA z njenimi izdatnimi statistikami spodobi. Veseli nas tudi dejstvo, da so v NBA 2K10 zvezdnike »prizemljili«, saj niso več vsemogočni (kot v nekaterih drugih naslovih). Seveda je njihove sposobnosti še vedno moč dobro unovčiti, a košarka je ekipni šport, in če ne diha celotno moštvo, se bomo ob razpoloženem nasprotniku morali sprijazniti s porazom. Dobrodošla novost v tem primeru je tudi omejevanje t. i. turbo načina, ki opazno pripomore k realističnosti igranja. Ko igralcu zalet pade, začne slabeti tudi njegova splošna kondicija, zato so njegove podaje in meti manj natančni.

O sodnikih in njihovih odločitvah tako kot v realnem življenju tudi v digitalni inačici ne gre izgubljati besed, zapišimo le, da na trenutke delujejo povsem samosvoje. Hitenje pri razvoju se pozna pri že omenjenem zatikajočem se delovanju, ki se včasih celo prekine – igra pa sesuje. Ne blesti niti večigralstvo. Večigralski način ima precej težav, saj smo se večkrat srečali s težavami strežnikov čez lužo (in to ob vseh urah dneva).

Sklenemo lahko, da je NBA 2K10 zelo lepa in popolna simulacija košarke, žal pa pomanjkljivosti v samem igralnem in spremljevalnem delu precej pokvarijo sicer zelo dober vtis. Avtorje tako čaka še veliko dela, a ker je osnova resnično dobra, utegne njeno piljenje prinesti ogromno veselja – tako kupcem igre kot tistim, ki jim prinaša mesečni zaslužek. Ko smo že pri denarju, za NBA 2K10 domači prodajalci želijo razmeroma ugodnih 27 evrov, s čimer le za ceno bureka presegajo ponudbo naših severnih sosedov.

Moj mikro, Januar 2010 | Miran Varga |