Zgodba, no, bolj uvod v zgodbo, gre nekako takole. V mestu, kjer so vse informacije skrbno nadzorovane, je kriminal le še spomin. Večina prebivalcev žrtvuje svojo svobodo za lagodno življenje, vendar se nekateri vseeno odločijo ubrati drugo pot. Obstaja podzemlje. In v podzemlju za komuniciranje uporabljajo kurirje. Glavna junakinja, ki sliši na ime Faith, je kurirka. Presneto urna kurirka. Kako tudi ne bi bila, če ji je smrt za petami. No, in tako naprej. Igra si je zaradi nekaterih prizorov zaslužila oceno 16+, kar pomeni, da je primerna za igralce, ki so dopolnili omenjeno število let, čeprav bi po našem mnenju brez težav v njej uživali tudi mlajši igričarji.

Igra Mirror's Edge je naravnost zasvojljiva, kot heroin. Na površje zopet prinaša nekaj inovacij, ki smo jih sicer že zaznali pred desetletjem, a takrat tehnologija še ni bila zrela zanje. Danes je in Faith ima polne roke in noge dela. Kurirsko delo ni lahko, če pa skušaš ubežati sovragu, še toliko manj. Fascinantna akcija se odvija v perspektivi prve osebe, tako da ima igralec vedno pred seboj čist in lepo izoblikovan pogled, kar sprva zahteva malce privajanja. Nato se prelevimo v mojstre iz zadnjih filmov o Jamesu Bondu. Skačemo po stavbah, ceveh, železniških tirih, se preprijemamo, tečemo po ozkih predelih, stenah, delamo prevale, preskoke, prekopice, skratka vse, da bi se čim prej dokopali do konca oziroma vsaj konca posamezne misije.

Mirror's Edge ceni le dva dejavnika. Hitrost in natančnost gibov – ujeti pravo gibanje, sestaviti prave poteze. Če igralcu uspe odigrati nekaj več zaporednih brezhibnih potez in se kot blisk prebiti čez sovražnikov teritorij, je nasmešek na ustnicah zagotovljen. Žal bo smeha vsaj od začetka precej malo, saj je igra razmeroma zahtevna (morda od tu izvira starostna omejitev) in zahteva neskončno ponovitev, preden igralec obvlada nekaj zaporednih gibov in jih združi v pravilno zaporedje.

Programerji so v igro sicer vgradili svojevrsten način pomoči, ki igralcu prikaže cilj misije. Žal ga lahko tudi zavede, saj mu včasih prikaže kratkoročni cilj (vmesno točko, do katere se mora dokopati) ali pa dolgoročni cilj (konec misije). Pa vendar, bolje to kot biti brez namigov.

Grafika v igri je poglavje zase. PS3 jo poganja v HD-ločljivosti, oblikovalci pa so jo napolnili s kontrastnimi in živobarvnimi okolji. Na pogled je osupljivo lepa, čista, bi lahko rekli. In potem je tu pogon. Ta svoje delo opravi odlično. Igralcu da pravi občutek dogajanja, kot ga doživlja tekač. Skoki, iztegovanje rok, padci, pa tudi okolica – vrata, zapornice, lestve – vse je odlično narejeno. Programerjem zamerimo le dejstvo, da si naše junakinje ne moremo ogledati iz tretje osebe, saj bi bili nad marsikatero potezo naravnost osupli. Bržkone so to nalašč prihranili za drugi del (če kdaj pride na vrsto). Odlično grafiko podpira zelo skrbno zbrana zvočna podlaga – tako glasba kot tudi zvočni učinki, po tej plati lahko igro le pohvalimo.

Za igro, ki toliko gradi na akciji in hitrosti, se zna presenetljivo dobro tudi ustaviti. No, za slednje še največkrat poskrbi igralec sam z usodnim padcem, ki vodi v smrt in ponovno nalaganje zadnjega shranjenega položaja. Seveda oboroženi sovražniki tudi tu niso v pomoč.
Če povzamemo, ima Mirror's Edge samo dve možnosti: ali bo igralca s svojo zahtevnostjo premagala in jo bo opustil, ali pa jo bo vzel za svojo in pilil do potankosti. Igra za perfekcioniste, torej.

Za Mirror's Edge za PlayStation3 bomo pri domačih trgovcih odšteli 63 evrov, v sosednjih državah pa evrovskega petdesetaka. Velja omeniti, da se na nemško govorečih trgih prodaja predvsem lokalizirana različica, zato velja biti pri nakupu onkraj meja previden.

Moj mikro, Februar 2009 | Miran Varga |