Žal je zgodba tokrat v ozadju, saj posamezne misije med seboj niso prav posrečeno povezane, niti niso pretirano smiselne. Prav tako igra igralcu ne predstavi vseh likov ter njihovih lastnosti. Igralec le prevzame nadzor nad svojo ekipo, vendar kaj hitro spozna eno največjih pomanjkljivosti igre – umetno inteligenco, ki njegove pomočnike krmili. Ti se namreč obnašajo skrajno nezrelo, saj se ne znajo niti kakovostno braniti niti napadati, tako da v srditih spopadih igralec kaj hitro ostane prepuščen sam sebi. Če tak mazohizem seveda tolerira – igrati sam proti številnim nasprotnikom je vse prej kot mačji kašelj. K sreči igra omogoča spletno večigralstvo, in če igralec najde vsaj enega, najbolje pa kar tri s ploščkom spretne prijatelje ali znance, mu utegne igra postati užitek.

Capcom je želel igralcem pokazati, da zna razviti še kaj drugega kot vseobsežne boje na prostranstvih, vendar je šel v drugo skrajnost. Tako v igri Lost Planet 2 velike kanjone iz prvega dela zamenjujejo ozki prehodi, širna s snegom pokrita prostranstva pa so postala puščave in džungle. Po grafični plati je igra še vedno lepa, vendar je izgubila precej edinstvenosti izvirnika.

Streljanje pošasti, še posebej z zmogljivejšimi orožji in ob pomoči sposobnih vojščakov, je še vedno v veselje, a se kaj hitro začne ponavljati in postane duhamorna rutina. Misije namreč ne ponujajo pravih izzivov, saj se naloge ponavljajo in so precej skope. Zavzeti določen cilj, postreliti vse na poti do njega ali pa premikati konvoje vozil ni ravno izziv, ki bi igralca zahteval tisto nekaj več. Za dodatno nejevoljo poskrbijo neposrečeno razsejane točke, kjer je igro moč shraniti, kar pomeni, da bo ob morebitni nerodnosti ali nepazljivosti igralec lahko porabil tudi pol ure, da se prebije na položaj, kjer je že bil. Verjamemo, da bo iz same jeze trpel marsikateri igralni plošček.

Za drugo nadaljevanje izgubljenega planeta na konzoli PS3 je treba odšteti 55 evrov, medtem ko jo v spletnih trgovinah sosednjih držav najdemo že za slabih 40 evrov. Za igro, katere rešilna bilka je zgolj spletni večigralski način, je to vsekakor veliko.

Moj mikro, September 2010 | Miran Varga |