K sreči nam ni treba pretirano napenjati možganov, saj je zgodba precej površna. Kot profesionalni tat umetnin, Jack Deckard po imenu, se podamo v mestni muzej v New Yorku, od koder bomo skušali odtujiti mitično Pandorino skrinjico. Seveda gre pri tem, skladno z Murphyjevim zakonom, narobe prav vse, kar bi narobe lahko šlo. Nebo se stemni in na Zemljo navrže nagravžne kreature, ki začnejo terorizirati ljudi.

In ker je to očitno zakuhal prav naš junak, se mora sam spopasti z volkodlaki in minotavri ter priti resnici do dna – resnico pa pozna le njegov naročnik. Zgodba žal pravih podobnosti s tisto o Pandorini skrinjici nima, pa tudi nekaj drugih elementov je več kot le vprašljivih.

No, če pustimo zgodbo ob strani, od streljanke pričakujemo le vedno nove (ali pa tudi stare) razloge, da lahko zgrabimo za puško in začnemo streljati vsepovprek. In v Legendary je sovragov res veliko, tudi takšnih, ki jih nikoli ne bi pričakovali. Volkodlaki so zelo nepredvidljivi in skačejo s stene na steno, a največja nevarnost je pravzaprav »duhec« Nari, ki lahko obsede sleherno stvar ter jo pretvori v orožje. Tako nas nič hudega slutečega pričaka avtomat za pijačo, ki proti nam hipno sproži več izstrelkov.

Grafika v igri šepa, za nekatere elemente se celo sprašujemo, kako jim je uspelo najti svojo pot v sodobno streljanko, ker so preprosto odurni. Tudi sami prostori (notranji in zunanji) so slabo izrisani, nekateri so naravnost pretirano klavstrofobični. Dizajnerji očitno niso imeli svojega dne, kaj dne, kar leta. Tudi programerji se niso nič kaj bolje izkazali, saj denimo zelo šepa premikanje igralca, ta tudi stežka skače, kar mu ni prav nič v pomoč pri dvobojih. Za nameček se večkrat zaleti v neviden zid (še ena napaka programerjev?) ... Prav tako kot grafika razočara tudi zvočna podlaga, ki je precej plehka, saj niti zvočni posnetki niti zvok orožij ne zvenijo pristno.

K sreči vsaj orožja delujejo, čeprav njihova uporaba ni najbolj logična. Volkodlaki po prvotnem pokončanju nerazumno hitro oživijo, pa tudi njihovo pokončanje zahteva bistveno preveč udrihanja po vratu ali glavi, preden zadenemo magično točko. Legendary je očitno edina igra na planetu, kjer je proti sovragom plamenometalec učinkovitejše orožje od dekapitacije s sekiro.

Malce več veselja lahko ponudi večigralski način, kjer se dve ekipi s po štirimi igralci spopadeta s številnimi volkodlaki, katerih duše potrebujeta za napajanje generatorjev v lastni bazi. Če za trenutek odmislimo neumno idejo, pa še vedno ne moremo mimo vseh napak, ki onemogočajo prijetno igranje že v enoigralskem načinu in se prenašajo tudi v večigralskega. No, tu imamo vsaj več sotrpinov ... Slaba tolažba.

Sklep je precej preprost – ko prvoosebna streljanka ne privlači s taktnim premikanjem in streljanjem, potem zelo težko upraviči svoj nakup. Igralci pač ne damo veliko poudarka na lepe menije, dober sistem shranjevanja datotek ali privlačno menjanje orožij ... Legendary žal ne zmore ustvariti prave atmosfere in za streljanko deluje prav klišejsko, izprano. Skratka, nezadostno.

Pri naših severnih sosedih je igra v spletnih trgovinah naprodaj za 43 evrov, prav toliko pa bomo zanjo odšteli tudi pri njihovih severnih sosedih. Čeprav so se slovenski prodajalci izkazali, saj se igra pri nas prodaja za okroglih 36 evrov, kar nas seveda veseli, pa je ne moremo priporočiti, ker tega denarja vsekakor ni vredna.

Moj mikro, Januar 2009 | Miran Varga |