Da bo vsebina paketa bogata, namigujejo kar dva DVD-ploščka in debelejša knjižica z navodili (ki so sicer razmeroma skopa oziroma precej površinsko obdelajo posamezna področja). Snovalci so na prvo mesto seveda postavili Američane, saj je igra od glave do peta v angleškem jeziku, pika na i pa je izbira enoigralskega načina, imenovanega »Road to independence«, v katerem lahko igralec podoživi ameriški boj za neodvisnost in se seznani s kopico čezlužnih zgodovinskih dejstev. Pravo veselje igralcem na stari celini bo tako prinesla izbira velike kampanje, v kateri igralec izbere eno izmed velikih strani (na voljo so denimo Velika Britanija, Rusija, celo Otomansko cesarstvo in druge) ter poskuša zavladati svetu. Igralec lahko tudi izbira med različnimi pogoji, ki vplivajo na definicijo zmagovalca in trajanje igranja. A naj že kar takoj razodenemo glavno hibo (ali pa za nekatere največji plus) igre – tudi če bomo izbrali najkrajše obdobje, v tem primeru 50-letno kampanjo, se moramo pripraviti na dolgo sedenje za računalnikom (ali pa vsaj shranjevanje svojih dosežkov). Igra od igralca zahteva čas, veliko časa. Časa za strateška in politična razmišljanja na številnih področjih, za kar ji vsekakor lahko prisodimo visoko oceno na področju didaktike, saj igralca ne uči le zgodovine, temveč iz lahko njega izoblikuje dobrega stratega.

Vojne bitke sicer navadno odločajo o pridobitvi ali izgubi posamezne regije, a veliko stvari je moč doseči predvsem z glavo, ne le z grobo silo. Tu igrajo veliko vlogo diplomatska pogajanja (stalne vojne namreč izčrpajo gospodarstvo in naredijo imperij ranljiv), igralec pa lahko uporabi tudi ekstremne možnosti, kot so denimo atentati! Izjemnega pomena v igri sta tehnološko drevo in njega razvoj, ki je močno razvejen. Igralec mora uravnoteženo skrbeti za vojsko, industrijo, pa tudi filozofijo, saj vsi ti dejavniki na dolgi rok pomembno vplivajo na gospodarstvo in uspeh v bojih. Če igralec denimo veliko vlaga predvsem v razvoj kopenske vojske in ladjevje zanemari, bo imel težave z oskrbo oddaljenih ozemelj (tudi ceste močno pripomorejo k mobilnosti prebivalstva in vojske), ki bodo brez ustrezne pomorske podpore kaj hitro izgubljena. Igra celo dovoli izmenjavo tehnoloških dosežkov med prijateljskimi narodi, čeprav je za to treba uporabiti ogromno diplomatskih spretnosti. V Empire: Total War je tehnologijo veliko lažje ukrasti, kot pa si jo izposoditi. Tudi vera ima pomemben vpliv (a ta ni tako velik kot v sorodnem naslovu Europa Universalis) – misijonarji s svojo prisotnostjo in delom lahko zagotovijo, da se zavojevani narodi ne bodo upirali in tako šibili moči imperija. Igralec mora tako skrbno kovati več strategij hkrati in jih tudi usklajevati med seboj.
Pri igranju proti računalniku žal umetne inteligence ne moremo posebej pohvaliti, saj včasih vleče precej nerazumne poteze, a po drugi strani tako tudi skrbi, da ima igralec polne roke dela. Medtem ko se ubada z napadi in upori manjših narodov, lahko povsem spregleda akcije največjega nasprotnika, ki ga brez milosti povozi. Igranje zato spominja na stalno preverjanje stanja vojske in meja imperija, različni sovražni agenti in vohuni pa lahko zanetijo spore večjih razsežnosti tudi sredi igralčevega ozemlja.

Grafika v igri je odlična. Čeprav ima igralec možnost uporabiti funkcijo samodejnega dokončanja posameznega spopada, pa se velja posvetiti vsakemu boju, pri katerem obstaja upanje na uspeh, saj je izrisovanje grafičnih podob in podrobnosti (tehnike bojevanja) en sam užitek. Še posebej dobro so izrisane podrobnosti pri ladjevju. Veliko vlogo pri tem igra tudi postavitev vojske v formacijo ter njen položaj na terenu, saj o zmagovalcu lahko odločajo podrobnosti. Spopadi večtisočglavih čet/divizij so še posebej paša za oči (a manj prijetni za sam računalnik, igra je namreč precej strojno zahtevna).

Škoda, da razvijalci niso namenili več procesorske moči delu umetne pameti računalnika, saj bi sicer boji potekali še bistveno bolje. Predvsem na manj zasedenih območjih se namreč rado zgodi, da se sovražnik niti ne odzove, ko je napaden ali pa se bojuje le z manjšim delom razpoložljivih enot. Ignoriranje (neopažanje) za zgradbami skritih vojakov mu tudi ni v prid. Sicer pa igra zaradi svoje obsežnosti že zdaj ni prav lahka, z omenjenimi popravki pa bi bila za marsikaterega igričarja na najvišjih težavnostni stopnji kaj hitro prevelik zalogaj.

Večigralski način je druga pesem. Igrati ga je moč prek interneta, za kar mora uporabnik posedovati (ali pa ustvariti nov) račun v strežniku Steam, kot tudi prek krajevnega omrežja. Igranje s človeškimi nasprotniki je še toliko zanimivejše in v najlepši luči predstavi res ogromne možnosti te igre, ki ji zlepa ne bo zmanjkalo vsebine.

Uvoznik igro ceni na slabih 46 evrov, ki jih je glede na svojo dolgoročnost (igrali jo boste celo leto in še dlje) vsekakor vredna. Pri severnih sosedih zanjo zahtevajo malce manj, 42 evrov. Mimogrede, avtorji zaradi prizorov nasilja igro priporočajo le igralcem, starejšim od 16 let, sami pa menimo, da je ta meja le malce prestrogo postavljena.

Moj mikro, April 2009 | Miran Varga |