Z glasbenimi šolami načeloma ni nič narobe, vendar je pri nas težava v tem, da svoje poslanstvo velikokrat jemljejo preveč »resno«. Pa ne v smislu kakovosti učenja pač pa glede fleksibilnosti vsebine pa tudi odnosa do učencev. Običajne, klasične glasbene šole bi iz svojih učencev rade naredile klasične glasbenike. To sicer je njihovo poslanstvo, vendar se pri tem pojavljajo nekatere težave. Prva je ta, da tak način pouka ni primeren za nekoga, ki bi se rad naučil le toliko, da bo na domačih zabavah lahko zaigral kaj od Beatlov, Kreslina ali Avsenikov. Druga je ta, da je pouk glasbene teorije, torej solfeggia na teh šolah večkrat tak, da otroci komaj čakajo, da bo mimo ali pa se iz šole zaradi njega celo izpišejo. Ko sem pri svojem otroku opazoval, kaj in na kak način se podaja pri pouku teorije, sem ugotovil, da je vse skupaj skoraj identično tistemu, kar sem doživljal pred skoraj štiridesetimi leti, ko sem v glasbeno šolo hodil sam. Le po tabli se zdaj piše s flomastrom, in ne s kredo. Samo še osorna učiteljica klavirja, ki med poukom jé pečeno piško in tolče z ravnilom po prstih, manjka, pa bi bil v letu 1972.

Naslednja težava je v tem, da je v glasbeno šolo mogoče vpisati otroka, če pa bi glasbeno šolo rad obiskoval odrasel človek, pa se pri stvari zatakne, saj to večinoma ni mogoče. Poznam kar nekaj odraslih, celo upokojencev, ki prej preprosto niso imeli časa, da bi se lotili inštrumenta, zdaj pa ga imajo, a se ga v javni glasbeni šoli praviloma ne morejo učiti. Škoda.

Če nimamo velikih glasbenih ambicij ali pa smo nekoliko starejši, klasična glasbena šola torej praktično odpade. Ostanejo zasebne. Te so vsekakor prožnejše in se znajo prilagoditi uporabnikovim željam, vendar so načeloma tudi precej dražje. Ni redkost, da je mesečna šolnina na takšni šoli tudi krepko preko 100 evrov. Pri zasebnih šolah je lahko težava tudi vprašljiva kakovost, saj ni pravega nadzora nad kakovostjo pouka v njih, tako da se lahko zgodi, da boste drago plačali za slabo storitev. Pa da ne bomo delali krivic – seveda obstajajo kakovostne zasebne šole, vendar te niso pravilo. Zato se je dobro pred vpisom pozanimati o kakovosti pouka oziroma učiteljev, ki bodo učili vas ali vaše otroke.

Javna ali zasebna glasbena šola pa nista edini možnosti. Možna je tudi uporaba sodobnih tehnologij v obliki programske opreme in/ali spletnih storitev, v spletu pa je mogoče najti tudi druge glasbenike, učitelje in sotrpine, s katerimi lahko delimo svoje težave, jih vprašamo za nasvet, ocenitev našega napredka ali razlago teoretičnih problemov. Preden pa se lotimo tematike, še povejmo, da se večina programske opreme in spletnih storitev nanaša na učenje klavirja in kitare, drugih inštrumentov pa je bolj malo, čeprav se tudi najdejo. A to je nekako tudi logično. Na eni strani je klavir osnova tudi za druge vrste klaviatur kot na primer sintesizerji ali orgle, kitara pa je tako ali tako »klasika« v zabavni glasbi.

Pa še nekaj je treba povedati. Učenje inštrumenta prek računalnika ne more biti nadomestek za živega učitelja. S prispevkom, ki ga berete, nimamo namena prepričevati vas, da pustite glasbeno šolo in vse skupaj delate prek računalnika. Še zdaleč ne. Nič ne more nadomestiti individualne ure pri kakovostnem učitelju, pa naj gre za klasično ali zabavno glasbo. Članek je namenjen tistim, ki bi se radi učili igranja inštrumenta, pa za to nimate časa, denarja ali obojega. Če si lahko privoščite učitelja ali glasbeno šolo, je to vsekakor boljša odločitev. Pa si oglejmo, kako se lotiti učenja klavirja ali kitare s pomočjo računalnika.

KAKO ZAČETI

Najprej si oglejmo klavir oziroma klaviature. Ker gre za specifičen inštrument, ki ga običajno ne prenašamo naokoli, je treba najprej urediti »delovno mesto«. Ker bo pri učenju računalnik nepogrešljiv pripomoček, mora biti klavir blizu njega. Če imate klavir ali pianino, je to lahko težava. Če imate poleg njega prostor za namizni računalnik, je dobro, sicer pa je dobro imeti prenosnega. Kakor koli že – biti morata čim bližje skupaj, tako da boste ob igranju lahko videli zaslon.

Bolj praktično kot klavir ali pianino, čeprav manj »avtentično«, je imeti klaviature. Te so manjše, prenosne, imajo pa še nekaj, kar se lahko izkaže za prednost – če imajo priključke MIDI ali celo USB, jih je mogoče priključiti na računalnik. To pa pomeni, da lahko inštrument neposredno komunicira z računalnikom oziroma programsko opremo v njem. In nekateri programi znajo to povezavo dokaj dobro izkoriščati tudi v učne namene. Če ima vaša klaviatura priključke MIDI, bo treba dokupiti ustrezni vmesnik, prek katerega bo tekla povezava. Tak vmesnik (MIDI USB) ima na eni strani dva priključka MIDI (vhod in izhod), na drugi pa priključek USB. Če klaviature še nimate, si v posebnem okvirju oglejte kratke napotke, na kaj bodite pozorni ob nakupu klaviature MIDI, ki so zadnje čase dokaj priljubljene.

Vendar priključevanje klaviature na računalnik ni nujno potrebno. Če imate klavir ali pianino, tega sploh ne morete, če pa imate kak sintetizator, sicer lahko, ni pa nujno. Bolj kot priključek na računalnik sta pomembna kakovost in število tipk. Pravzaprav so samostojne »naprave«, ki za delovanje ne potrebujejo računalnika, vsekakor boljše, saj nimajo nekaterih težav, ki so prisotne pri klaviaturah MIDI, o čemer prav tako lahko preberete v okvirju.

Kaj pa kitara? Sicer je mogoče tudi to prek posebnih vmesnikov priključiti na računalnik, vendar to ni ravno potrebno. Če imate akustično kitaro ali električno z ojačevalcem, bo zadeva čisto v redu. Sicer je na voljo kopica programov, ki omogočajo pretvorbo osebnega računalnika v navidezni kitarski ojačevalnik, vendar lahko iz izkušenj povemo, da je uporaba teh programov dokaj zoprna, saj je potrebno kar nekaj telovadbe z gonilniki, tu pa je seveda še skoraj neizogibna težava zvokovnega zamika, ki smo ga opisovali v okvirju o nakupu klaviature MIDI.

K UČENJU

Preden začnemo opisovati posamezne rešitve učenja igranja prek računalnika, je treba povedati slabo novico. Slovenskih rešitev na to temo je bore malo, tako da brez angleščine ne bo šlo. Nekaj malega sicer imamo, nekaj od tega vam bomo opisali v nadaljevanju, vendar je vse skupaj bolj skromno. Vidi se majhnost trga in s tem nesmotrnost razvoja takšne storitve/programa. Običajno se niti lokalizacija finančno ne pokrije, kaj šele da bi izdelek prinašal dobiček. Angleščina običajno ni težava pri običajnih računalniških programih, pri področjih kot je glasba, pa je lahko. Težava je lahko že v izrazoslovju. Toni v lestvici so pri nas na primer označeni s C-D-E-F-G-A-H-C, večina sveta, torej tudi Angleži/Američani pa jo označujejo C-D-E-F-G-A-B-C. Pri tem je še bolj zoprno to, da je ton B pri nas znižan ton H. Poleg tega se je za uspešno učenje potrebno naučiti tudi precej specifično glasbenih izrazov, kar je lahko za koga precejšnja težava, posebej pri starejših, ki z angleščino niso rasli tako kot današnje generacije. Angleščina je torej nujno zlo.

Navidezne učitelje lahko razdelimo v dve skupini. Pri prvi gre za programsko opremo, ki jo namestimo v računalnik, pri drugi pa za spletne storitve oziroma spletne strani, prek katerih se lahko učimo igranja. Programov na temo učenja je kar nekaj. Dovolj je, če v Google vpišemo nekaj v smislu »learning xxxx«, kjer namesto x-ov vpišemo inštrument, ki bi se ga radi naučili. Pa si najprej oglejmo nekaj programskih paketov.


Nakup klaviature MIDI
Ker vsi nimamo dovolj denarja, da bi kupili dva ali tri tisoč evrov vreden pianino ali več sto evrov vredne klaviature, je klaviatura MIDI lahko kar dober nadomestek. Tudi tu, kot verjetno povsod velja, da najcenejših stvari ni dobro kupovati. Najcenejše klaviature imajo običajno manj tipk, torej ste omejeni le na dve ali tri oktave, tipke na cenenih modelih pa so tudi zelo majhne, tako da je igranje tokaj zoprno, posebej če imate nekoliko večje prste. Ko kupujete, glejte, da bo imela vaša klaviatura vsaj 49 tipk, če pa si lahko privoščite takšno, ki ima vseh 88 tako kot klavir, pa toliko bolje. Najboljše klaviature imajo obtežene tipke, ki so zelo podobne klavirskim in občutek ob igranju je skoraj tak kot pri pravem klavirju.

Druga stvar, ki je koristna, so vgrajeni zvoki. Najosnovnejše klaviature MIDI nimajo vgrajenih zvokov in so pravzaprav nekaj podobnega kot tipkovnica. Tudi ta sama zase ni vredna ničesar, saj se morajo črke nekje pojaviti. In te so v računalniku. Enako je s klaviaturami. Če te nimajo lastnih zvokov, uporabljajo tiste v računalniku. Sistem Windows na primer ima vgrajen sintetizator zvoka, vendar je ta skromnejše kakovosti, kar pa najbolj moti je to, da obstaja precejšen časovni zamik med pritiskom tipke na klaviaturi in dejanskim zvokom, kar je tako zoprno, da je učenje bolj ali manj neizvedljivo. Nekoliko bolje je, če si v računalnik namestimo Komplete 8 Player (www.native-instruments.com). Gre za poseben predvajalnik z vgrajenimi veliko zvoki, ki ga je mogoče uporabiti za to, da naša klaviatura MIDI zveni kolikor toliko dobro in z dokaj kratkimi zamiki. Prav zaradi teh težav z zamikom zvoka je dobro, če ima klaviatura zvoke že vgrajene, saj se s tem odpravi težava z zamikom, a to seveda pomeni višjo ceno. Nekatere klaviature so celo na voljo z vdelano zvočno kartico USB ter mikrofonskim in kitarskim priključkom, tako da lahko preko nje simuliramo skoraj pravi ansambel.

PROGRAMSKE REŠITVE

Za učenje klavirja obstaja v svetu kar precej zanimivih programov. Ko smo malce iskali naokoli, se je pojavilo kar nekaj takšnih, ki pridejo v poštev. Eden bolj znanih je že nekaj časa Adventus Piano Suite Premier. Gre za program, ki naj bi ga razvila skupina glasbenih pedagogov in je v ZDA izredno priljubljen. Program stane slabih 200 USD, zraven pa dobimo tudi klaviaturo MIDI. Program je sestavljen iz lekcij, vsebuje preko 500 skladb različnih žanrov in tudi nekaj glasbene teorije in zgodovine. Drugi dokaj znan program je eMedia Piano and Keyboard Method Deluxe v3, ki ga je na Amazonu mogoče kupiti za slabih 100 USD. Tudi ta je razdeljen v lekcije, ki jih je 450 in vsebuje okoli 150 skladb, vključno z nekaterimi znanimi avtorji, kot so Elton John, Bob Dylan in podobnimi. Program obstaja tudi v cenejši različici, ki za imenom ne nosi oznake Deluxe, stane pa slabih 50 USD. Vsi našteti programi so interaktivni, kar pomeni, da znajo komunicirati s klaviaturo MIDI. Prek te lahko program spremlja vaš napredek in preverja, ali igrate prav, in tako na neki način nadomešča živega učitelja.

Nekoliko drugačen pristop so si omislili snovalci programov Music Coach (www.musiccoach.com). Gre za zbirko programov, na voljo za klaviature (Piano Coach Deluxe) ali kitaro (Guitar Coach Deluxe in Electric Guitar Coach Deluxe), kjer lahko uporabnik kupi celotno zbirko na CD-ROM-u ali pa jo prek spleta kupi po delih. Lekcije sicer niso interaktivne kot pri prej omenjenih izdelkih, so pa zato didaktično dokaj dobro dodelane. Programi pokrivajo tudi osnove kot na primer sedenje pred klavirjem ali pravilno držanje kitare. Celotni programi stanejo 30 angleških funtov, vsaka lekcija posebej pa po 8. Ker je v vsakem kompletu kar nekaj lekcij, se bolj splača kupiti celoten komplet.

Omenili smo, da vsebuje Music Coach tudi modula oziroma programa za učenje kitare. Gre za prav simpatične in uporabne zadeve, saj se poleg tehnike igranja uporabnik nauči tudi branja tablatur. Za tiste, ki ne veste: tablature so poseben zapis melodije, kjer se namesto (ali poleg) klasičnega notnega zapisa toni zapišejo, katero prečko katere strune kitare ali drugega podobnega inštrumenta je treba uporabiti, da se sliši potreben ton. »Trener« električne kitare vsebuje tudi precej uporabnih lekcij igranja bluesa, dodatek Chord Miner pa omogoča iskanje vseh mogočih različic akordov.

SPLETNE STORITVE

Še več kot programov pa je raznih spletnih storitev, ki omogočajo učenje inštrumentov. Spletne storitve imajo sicer to slabo lastnost, da niso interaktivne, kot na primer igranje klavirja preko vmesnika MIDI, a nekatere kljub temu omogočajo marsikaj. Pa si jih oglejmo nekaj.

Ko prek spletnega iskalnika iščemo učenje glasbe, dobimo celo vrsto zadetkov, zato je zelo težko ločiti zrnje od plev. Da bi pa vam bilo nekoliko lažje, smo se selekcije lotili mi. Kar nekaj časa smo prebili v spletu in iskali uporabne rešitve, tako plačljive kot tudi brezplačne. Ker je vsaka nekaj posebnega, jih je težko metati v en koš ali primerjati. Je tudi res, da smo v kopici lahko kakšno zanimivo tudi zgrešili. Če torej najdete kakšno zanimivo spletno stran, prek katere se je mogoče učiti igranja inštrumenta, nam sporočite in objavili jo bomo na naši spletni strani kot nadgradnjo pričujočega članka. No, pa si oglejmo naš izbor zanimivih strani.

Za ljubitelje kitare nam je bila najbolj všeč spletna stran www.justinguitar.com/. Gre za stran fanta, ki mu je ime Justin in ki vzdržuje spletno stran, na kateri je preko 500 lekcij igranja kitare, od tega, kaj kitara je, kako je sestavljena in kakšno kupiti, osnovnih tehnik igranja pa vse do igranja bluesa, folka, rocka, metala ter jazza, pa tudi nekaj nasvetov, kako napisati lastno skladbo, se najde. Stran je brezplačna, čeprav avtor apelira na obiskovalce, da mu donirajo kaj denarja, da bo stran lahko živela. Justin je v zasebnem življenju tudi učitelj kitare, kar se pri celotnem projektu zelo pozna.

Kar zadeva igranje klavirja, nas je najbolj prepričala stran Zebra Keys (www.zebrakeys.com). Stran je izredno zanimiva, saj je didaktično zelo dobro zastavljena. Lekcije so razdeljene na štiri sklope glede na znanje, vsak sklop pa vsebuje več lekcij. Začetnike najprej seznani z osnovami klavirja oziroma klaviatur, sledijo osnove notacije, nato pa praktične in teoretične »lekcije« rastejo glede na zahtevnost. Na strani najdemo tudi note za nekaj znanih skladb, zanimive članke, povezave do različni glasbenih orodij in še kaj. Vse lekcije so opremljene z video zapisi, tako da je uporabniku dokaj preprosto spremljati dogajanje in se učiti ob računalniku.

Pri učenju igranja na inštrument prej ali slej naletimo na problem, ko ne obvladamo dovolj glasbene teorije. Ko in če se vam bo to zgodilo, je dokaj dober odgovor na teoretične izzive spletna stran Riccija Adamsa www.musictheory.net/. Na njej boste našli praktično vse, kar morate vedeti kot začetnik. Svoje znanje lahko nato preverjate preko interaktivnih vaj, na strani lahko najdete nekatera orodja za računanje akordov, intervalov in podobnega, če pa imate iPhone, lahko vaje in orodja dobite tudi za svoj pametni telefon.

Za bodoče kitariste je zanimiva tudi stran Guitar Teacher (http://guitarteacher.com/), katere avtor je možak z vzdevkom Storm, kjer lahko najdete obilo lekcij za začetnike in naprednejše glasbenike. Na strani je tudi precej filmov, prek katerih lahko vidimo med drugim tudi to, kako negovati nohte, da bomo lahko čim bolje igrali kitaro. Kar dela stran zanimivo, je tudi to, da vsebuje tako imenovane jam tracks, kjer se lahko solistično izživljate ob glasbeni spremljavi.

Odlična ideja učenja klaviatur je igra, imenovana Sythesia. Igro bi lahko označili kot Guitar Hero za klaviature. Gre za to, da klaviaturo MIDI priključimo na računalnik, zaženemo igro, v njej pa naložimo datoteko MIDI. Ta se nato samodejno »predela« tako, da po zaslonu tečejo pike, enako kot pri Guitar Hero, le da te predstavljajo note na klaviaturi. Če igramo pravilno, dobivamo točke, če ne, seveda ne. Gre torej za zabaven način urjenja. Program sam je mogoče sneti s spletne strani www.synthesiagame.com, z njo pa je povezana tudi stran http://hdpiano.com, kjer najdete še več gradiva na to temo, tudi tako imenovani Learning pack. Pri tem gre za učni paket, prek katerega se aktivirajo tudi dodatne funkcionalnosti programa, namenjene predvsem začetnikom. Tako na primer nastavimo vadbeni način, kjer program počaka, da pritisnemo pravilno tipko, preden nadaljuje. Vsekakor stvar, vredna ogleda. Posebej zato, ker ni odvisna le od vdelanih datotek MIDI, ampak zna prebrati katero koli. Je pa res, da potrebujemo dokaj kakovostno klaviaturo s čim manjšim časovnim zamikom, saj je sicer stvar neuporabna.

Izredna je tudi stran Online Music Institute (http://onlinemusicinstitute.com). Gre za virtualno glasbeno šolo, kjer lahko najdete učitelja inštrumenta, ki ga želite igrati, z njim pa komunicirate prek videokonferenčne zveze (Skype). Storitev sama je brezplačna, če pa se s kakšnim učiteljem dogovorite za ure učenja, pa to plačate. Brezplačno pa je seveda komuniciranje z drugimi učenci, pa tudi lekcije iz glasbene teorije. Ideja je nekaj, kar bi po našem mnenju lahko delovalo tudi v Sloveniji, saj ne zahteva velikega vlaganja, uporabniki so dovolj dobro opremljeni, le dovolj učiteljev je treba pritegniti k temu.

Pritegnila nas je tudi stran 8notes (www.8notes.com/). Zakaj? Zato ker se kaj hitro po začetku igranja inštrumenta pokaže potreba po notni literaturi. Kje dobiti note? Ena od rešitev je 8notes. Ta ni namenjena le klaviaturistom in kitaristom, ampak ljubiteljem cele vrste inštrumentov. Poleg solističnih inštrumentov najdemo tudi note za različne glasbene zasedbe, kar daje stvari še večji čar.

Ljubiteljski kitaristi imajo večkrat težave s tem, kako zapisati besedila in akorde in vse skupaj spraviti v pesmarico. Žal se na tem področju v svetu ne dogaja kaj veliko. Pred leti smo v Mojem mikru opisali brazilski izdelek Web Lyrics, ki je bil idealna stvar za tovrstne zadeve, a so ga snovalci nehali izdelovati. Sicer ga je na njihovi spletni strani mogoče še vedno najti, a le v portugalščini. Angleščino obljubljajo že kar nekaj let, a jim očitno še ni uspelo. Drug izdelek na to temo, Chord Pro Manager, je tudi »izpadel iz proizvodnje«, pa čeprav je format chopro skoraj standard na tem področju in v spletu je v njem mogoče najti kup skladb. Podobnih programov, ki se hvalijo, da je z njimi mogoče narediti marsikaj, je še veliko, a niti eden stvari ne naredi tako, kot je treba. Če vam je res veliko do tega, da imate lepo oblikovano pesmarico, potem bo še najbolje, če uporabite kak Word ali kaj podobnega in se malo potrudite z oblikovanjem.

KAJ PA MI?

Pri nas je tovrstnih stvari bolj malo. Še najbolj nam je bila všeč stran Trzalica.com, namenjena ljubiteljskim kitaristom, kjer je mogoče najti marsikaj, od teorije, napotkov za učenje pa do besedil pesmi in akordov. Imamo recimo tudi Glasbeno šolo na daljavo (www.glasbena-sola.com/), prek katere je mogoče kupiti DVD-je z lekcijami igranja za celo vrsto inštrumentov, od klavirja, kitare, violine, bobnov, pa do klavirske in diatonične harmonike ter citer. Paket, ki stane od 145 do 295 evrov, odvisno od inštrumenta, običajno vsebuje nekaj DVD-jev z video lekcijami, igralni zvezek, notno gradivo ter možnost nekaj srečanj z inštruktorjem. Vsekakor zanimivo, čeprav za naše razmere morda malce drago. Je pa res, da za to, kar dobimo, niti ne pretirano. In potem se stvar skorajda zaključi. No ja, vsaj prek iskalnika nismo nič več pametnega našli. Žal. Škoda. Morda pa se bo kdo spomnil in naredil kaj podobnega Online Music Institutu.

Moj mikro, januar 2012 | Miha Gradišnik