Igra Dante's Inferno tako gradi na izsekih originalne Dantejeve zgodbe o moškem, ki se za Luciferjem, ki je njegovi ljubezni ukradel dušo, poda v globine pekla. Pri tem se sooči z vsemi pastmi in neprijetnostmi pekla, s svojimi lastnimi grehi in napakami ter nazadnje še s samim padlim angelom. Ovira torej ni majhna, a ljubezen, kot nas radi vsi učijo na vsakem koraku, premaga vse.

Prva stvar, ki jo igralec opazi, je zelo dobra in pristna grafična obdelava, ki se zdi na trenutke celo predobra. Grafika vseskozi teče zelo tekoče, občasno jo utegnejo malce zaustaviti le dramatični grafični učinki ob zelo velikih spopadih. Malce manj uspešno jo dopolnjujejo filmi in animirane sekvence, ki jih je igralec deležen skozi igro, predvsem pri predstavitvi posameznih človeških grehov. Edina večja zamera grafični plati izhaja iz njene upodobitve okolja, saj je igralec praktično skozi celotno igro v kombinaciji rdeče-sivo-rjavega okolja, kar utegne biti precej duhamorno. Da igra nikogar ne bo pustila ravnodušnega, je seveda poskrbljeno že s samo upodobitvijo izbrane tematike. Posamezni krogi pekla so namreč prikazani zelo odločno, celo ekstremno, zato si je zaradi prizorov nasilja ter golote igra prislužila oceno primernosti zgolj za polnoletne igralce. Vsekakor to omejitev podpiramo, kajti posamezni prizori za mlajše igralce resnično niso primerni, saj se nekateri liki ob mučenju v igri zasmilijo še odraslemu človeku.

Odlično dopolnilo grafični podobi je tudi zvočna podoba, ki je prav tako zelo pristna, od samih krikov, vzklikov (no, ti so včasih res zgrešeni) do same zvočne spremljave, ki igralca postavi v sredino pekla.

Dante's Inferno velja za akcijsko igro. Akcijo so razvijalci seveda pobrali iz zgodbe, ki govori o Dantejevem preboju skozi posamezne kroge pekla, zato sta glavi orožji glavnega junaka križ in kosa, predvsem slednja se zelo uspešno spopada z najrazličnejšimi demoni in kreaturami, ki se igralcu postavijo po robu. Da pretepanje in ubijanje nasprotnikov, ki je, mimogrede, preveč preprosto, saj igralec več kot polovico sovražnikov z dobro merjenim udarcem odpravi že s pritiskom enega samega gumba, ne bi postalo dolgočasno, skrbi sistem zbiranja duš nasprotnikov. Dante namreč od vsake uničene pošasti prejme njeno dušo, odvisno od njene »odprave« pa se te delijo v dve kategoriji – sveto in nesveto. Za odrešitev nesrečnika tako igralec prejme svete točke, za pokončanje s koso pa nesvete. Zbiranje tovrstnih točk igralcu omogoča, da si kupi nove možnosti napadov (magije, orožja) ali znanje (nove kombinacije napada, večja povzročena škoda, hitrejše zdravljenje ...).

Pri svojem sprehodu skozi pekel Dante naleti tudi na par zgodovinskih likov, denimo Poncija Pilata, ki so bili nazorno kaznovani za svoje grehe. Z odrešitvijo teh ljudi igralec pridobi še večje bonuse, vsak od teh likov pa mu odpre tudi t. i. mini igro, v kateri se poteguje za njihovo odrešenje. Kot rečeno, je prav škoda, da je igra z vidika spopadov precej preprosta in (pre)lahka, zato igralec vseh dodatkov v obliki magij skorajda ne potrebuje. Te pridejo na preizkušnjo šele tik pred koncem, ko junaka pričaka deset posebnih preizkušenj, ki od njega zahtevajo različne pristope k bojevanju in večje kombiniranje z razpoložljivimi orožji. Med igranjem se občasno igralcu ponudijo tudi možnosti reševanja ugank, ki mu ob uspešni rešitvi omogočijo dostop do novih stopenj, kjer se sooči z na stotine demoni.

Igra Dante’s Inferno je torej zelo kruta (resnična?) upodobitev pekla, kot si jo je zamislil eden največjih pisateljev preteklosti. Njena preslikava v akcijsko okolje je grafično uspela, malce manj točk pa si igra pribori po igralni plati, saj je preveč ponavljanja in podobnih si okolij. Za pohod v digitalni pekel na PlayStationu 3 ali Xboxu 360 bo treba odšteti vsaj 54 evrov, pri čemer lahko zapišemo, da se igra podobno ceni tudi pri naših sosedih.

Moj mikro, Aprila 2010 | Miran Varga |