Prav v uspehu TV-nadaljevank in so pri Ubisoftu videli lepo priložnost za generiranje dodatnih bankovcev in se zato odločili splaviti igro, povzeto po priljubljeni seriji preiskovalcev zločinov. Rodil se je CSI: NY – The Game. Igra naj bi bila kombinacija pustolovske igre in reševanja ugank (v tem primeru zločinov), a se programerjem rešitev ni najbolj posrečila. Začnimo na začetku.

Igro lahko igramo v vlogi enega izmed dveh največjih junakov serije CSI: NY. Moški del igričarske populacije bo bržkone skočil v vlogo izkušenega detektiva Maca Taylora (na platnu ga igra Gary Sinise), nežnejši spol pa si bo sposodil lik pametne in mične preiskovalke Stelle Bonasera (na TV-ju jo upodablja Melina Kanakaredes). Seveda bomo v posameznih nalogah srečali celotno ekipo preiskovalcev in tako skorajda podoživeli izkušnjo z malih zaslonov.

Pripravljeni na igranje tako že doživimo prvi šok, saj smo vajeni lepih 3D-iger in njihovih zmogljivih grafičnih pogonov, ki v zadnjem času obvladajo tudi fiziko. No, CSI: NY –The Game je korak nazaj, v preteklost, saj z liki komuniciramo na osnovi risb in drugih bolj ali manj statičnih fotografij. Igramo z miško, s katero izbiramo posamezna opravila, se pogovarjamo s posamezniki ... Mimogrede, zasliševanje osumljencev je precej preprosto – ko se oseba pogovarja z nami, si izberemo ključne besede in nato nam v povezavi z njimi razkrije dodatne informacije. Tak način se nam ne zdi posebej posrečen, saj igralec običajno na koncu vseeno preizkusi vse možnosti – že zaradi občutka, da ne bi česa preslišal.

Ko končamo zasliševanje, moramo običajno še pregledati goro dokazov, kar v praksi pomeni, da se moramo udeležiti več kot desetih ugank, ki od nas zahtevajo iskanje elementov, ki ne sodijo v posamezno sliko, odkrivanje prstnih odtisov na posameznih dokaznih predmetih in iskanje sledi, ki so včasih bile krvavi madeži ...

Najnadležnejša stvar v igri pa je sestavljanje posameznih sestavljank – navadno takih s strganimi listki papirja in iskanje pravih povezav. Programerji so v razvojni fazi očitno odkrili, da bi besno klikanje po poljih na zaslonu prej ali slej odkrilo združljive delce, zato igralcu ta taktika prav nič ne pomaga, saj se igra na te poskuse odzove z nekajsekundnim skritjem miškinega kazalca. No, da je bolečina ob tem vsaj malce omiljena, poskrbijo v igro vgrajeni namigi, ki pa so včasih celo preveč v pomoč, saj igralcu dobesedno povedo, kaj naj naredi (očitno je igra delana za ameriški trg, čeprav se na embalaži bohoti oznaka »Made in Europe«).

V igro so vključene štiri epizode priljubljene nanizanke, avtorji pa obljubljajo, naj bi bila peta na voljo za brezplačen prenos s spleta – in to še letos. Posamezna epizoda nam bo vzela med uro in dve, kar pomeni, da je veselja ob tej igri presneto hitro konec.

O sami mehaniki igre ne gre izgubljati besed, meniji in njihove možnosti so precej skopi, pogled kamere med prehodi pa je pogosto poln čudnih anomalij. Grafika si to besedo komaj zasluži. Ne le, da vztraja pri 2D-načinu, tudi ločljivost je precej slaba. Koliko let morate biti stari, da so vam všeč statične slike, podobne vzorcem iz risank? Avtorji so jo opremili z ratingom 12+, predvsem zaradi občasnega krvavega prizora, vendar bo v Sloveniji ta oznaka, ki predvideva najmanjšo starost igralca, vezana predvsem na znanje angleškega jezika in njegovo razumevanje. To pa je tudi edina didaktična vrednost, ki jo igra premore. In če se ustavimo še pri zvoku, ki ga sestavljata solidna zvočna kulisa sogovornikov in na trenutke težaška glasbena podlaga, ter hkrati priznamo, da je to najboljši del igre CSI: NY – The Game, potem je jasno, da se igra utaplja v povprečnosti.

Uvoznik igro ceni na slabih 36 evrov, kar nam poleg ploščka kupi tudi precej skopa navodila v angleškem jeziku in reklamo za sorodno igro na mobilnikih. Pri naših severnih sosedih za CSI: NY – The Game zahtevajo celega desetaka manj, pa še te cene bržkone ni vredna. In kako se glasi končno poročilo? Igra je dolgočasno povprečna. Primer zaključen.

Moj mikro, Marec 2009 | Miran Varga |