Ljubitelji taktičnih odločitev, ki so gradili svoje strategije okoli tiberijskih polj, utegnejo biti z zadnjim naslovom kar malce razočarani, še posebej če so imeli velika pričakovanja. Igra seveda ni slaba, vendar pa so avtorji v želji, da bi ustvarili tisto nekaj več, očitno pretiravali in se malce oddaljili od koncepta, ki jim je prinašal zagotovljen uspeh. Brez skrbi, sile GDI ter Nod se bodo še vedno veselo spopadale med seboj, le mehanika, ki skrbi za tokratni pogon, je drugačna. Tako je čim hitrejši tempo razvoja vojaške opreme nadomestilo upravljanje z malenkostmi, bitke pa se vse bolj osredotočajo za zajem sovražnih zastavic. Dodatno strateško globino igri prinaš novost v obliki večnamenske premične baze, ki igralcu omogoča, da v določenem trenutku pobere šila in kopita ter preseli svoje sile – s tem bodisi uide uničujočemu napadu ali pa zgolj preseli svoje oporišče na boljšo lokacijo.

Kot nadaljevanja že tradicionalno narekujejo, ostajajo v igri starejši in dobro prepoznavni elementi (tako zgradbe kot vozila in orožja), nekaj pa je novih. V četrti seriji Command & Conquer ima tako igralec možnost poveljevanja več enotam kot v katerikoli igri žanra C&C doslej. Na voljo ima tri možnosti udejstvovanja (napad, obramba ali podpora), vsaka izmed njih se predstavi s svojimi specializiranimi enotami in močmi, ki bolj ali manj ustrezajo igralčevemu slogu. Novost v igri je tudi precej izboljšan sistem nabiranja izkušenj. Več sovražnikov ko igralec uniči, več izkušenjskih točk pridobi. Te nato s pridom izkoristi za nabavo (odklep) novih orožij, nadgradenj, vse skupaj pa se prenaša med posameznimi igrami, kar je pohvale vredno.

Enoigralske misije so za čuda precej poenostavljene, predvsem z vidika zahtevnosti strategij, zato pa jih dodobra začinijo video izseki, v katerih igralca strašljivi Kane in drugi liki nagovarjajo k spopadom. Misije so krajše kot v trojki, saj igralec večino časa poveljuje manjšim skupinam vojakov in opreme. Prvih nekaj misij vseeno služi kot nekakšen uvod v igro (očitno so namenjene igralcem, ki se s to serijo srečujejo prvič), saj se igralec odloči, ali bo nastopil v vlogi temačne bratovščine Nod s Kaneom na čelu ali pa bo vodil zavezniško in zakone spoštujočo obrambo Global Defense Initiative (krajše GDI). Zanimivo je, da igralec kljub začetni izbiri še vedno lahko preigra obe vlogi, kar je dobrodošla možnost. Igralci, ki so v preteklosti že spoznali C&C, z misijami ne bi smeli imeti večjih težav, glavno zgodbo pa utegnejo zaključiti v dobrih šestih urah igranja. Le nad koncem bo večina bržkone razočarana.

Grafika v igri je dobra, boljša kot v predhodniku. Strojno ta realnočasovna strategija ni pretirano zahtevna, a za prave užitke bo vseeno treba poseči po dvojedrnem procesorju in srednjerazredni grafični kartici. Eden najboljših delov nadaljevanja Tiberian Twilight pa je brez dvoma zvok. Zvočne podlage v igri so naravnost odlične in se lepo zlivajo z igralskim okoljem, ki je večino časa odeto v temačne barvne odtenke.

Žal Command & Conquer 4 po tehnični plati sledi vse večjemu številu iger, ki za igranje zahtevajo stalno povezavo v splet. Gre za zelo učinkovito zaščito proti nelegalnemu kopiranju in nalaganju iger, a kot smo v preteklosti že poudarjali, za nekatere trge prezgodnjo potezo. Kakovost internetnih povezav namreč marsikje, tudi v Sloveniji, še vedno ni na dovolj visoki ravni, da bi omogočala brezhibno uporabniško izkušnjo. Za nameček pa Tiberian Twilight stalno povezavo in prijavo v EA-jev spletni račun zahteva tudi za igranje samostojnih iger proti računalnikovi umetni inteligenci. Očitno bo trend spletnega druženja in mreženja prevladal, saj ima igralec po prijavi v svoj račun na voljo klepetalnico in več načinov večigralstva. Seveda pri C&C 4 ne gre za množično večigralstvo, kljub temu pa štirica po večigralski plati omogoča moštveno spletno vojskovanje. Igralci lahko izbirajo bitke do obsega pet na pet, nov je tudi večigralski način, poimenovan domination, ki ga vsekakor velja preizkusiti. Brez dvoma so večigralski načini eden najboljših delov igre, takoj za njimi pa sledijo puščavniški načini boja proti umetni inteligenci računala, ki je na visoki ravni.

Kaj reči za konec? Vsekakor to ni Command & Conquer, ki bi si ga za dolgo zapomnili, a to še ne pomeni, da ni dober. Le odličen ni. Spletno igranje punuja vrsto užitkov, igra je lepa na pogled in izzivov je ravno dovolj, da upravičijo deževni popoldan za računalnikom. Edine ovire do svežih vojaških zamislic so kakovostna spletna povezava in štirje evrski desetaki. Zaradi občasnih prizorov nasilja igra ni primerna za igralce, mlajše od 16 let.

Moj mikro, Junij 2010 | Miran Varga |