Če ste začetnik v računalniškem risanju oziroma se mu niste kaj dosti posvečali, ste verjetno naleteli na težavo, ko ste hoteli izdelati kak diagram, logotip ali pa ilustrirati kakšno voščilnico ali kaj podobnega. V okolju Windows je v zadnjih različicah resda program Slikar, ki omogoča nekaj več, kot so to omogočale prejšnje različice, vendar je še vseeno bolj ali manj neuporaben.

Težava risanja z računalnikom je v tem, da če želimo kolikor toliko normalne rezultate, moramo namesto po programu za delo z bitnimi slikami poseči po programu za tako imenovano vektorsko risanje. Sliši se grozljivo matematično, a ni tako. V grobem je razlika med bitno in vektorsko sliko v tem, da je bitna slika sestavljena iz točk, vektorska pa iz črt. Bitna slika je torej le zgoščena skupina raznobarvnih pik, kar lepo vidite, če neko sliko, recimo fotografijo, odprete v kakšnem programu za prikaz in obdelavo bitnih slik in jo povečate, kolikor gre. Videli boste, da je slika sestavljena iz kvadratkov (točk) različnih barv. Te barvne točke so shranjene tako, da so opisane z določenim številom bitov in od tod tudi ime – bitna slika.

V programih za vektorsko risanje je zadeva nekoliko drugačna. Pri njih se slika shranjuje »opisno« oziroma je slika zapisana v matematični obliki. Če na primer narišete krog, bo ta opisan s koordinatami središča, polmerom, barvo in debelino krožnice ter barvo polnila. Na zaslonu je ta krog seveda prikazan s pikami, a če sliko povečate, se krog ponovno izriše glede na osnovna vektorska navodila in zato je slika vedno ostra.

In zakaj je to dobro? Zato ker je vektorsko sliko mogoče poljubno večati in manjšati, pri tem pa ne izgubi svoje ostrine. Slika se v tem primeru namreč vedno na novo preračuna in izriše, medtem ko je bitna slika vedno enaka. Če povečamo bitno sliko, je enako, kot če bi jo pogledali skozi povečevalno steklo, če povečamo vektorsko sliko, pa je enako, kot če bi jo ponovno narisali, le da v manjšem merilu.

Vektorska slika ima torej celo vrsto prednosti. Zakaj potem ni bolj v uporabi? Saj je, le da tega pogosto niti ne opazimo. Fotografije sicer ne morejo biti vektorske, ilustracije in podobno pa lahko. In tudi so. Zadnje čase tudi na spletu, čeprav je bilo v njem kar nekaj težav. Razlog zanje je v tem, o čemer smo pisali – ko se vektorski sliki spremeni velikost, se za to, da se ta na novo izriše, vsi parametri izračunajo na novo. To pa zahteva procesorski čas, ki pa ga v spletu ni ravno na pretek. Tako je šele leta 1999 nastal vektorski format SVG (scalable vector graphics), ki je kolikor toliko uporabno omogočal prikaz vektorskih slik na spletnih straneh, a zadeva še zdaj ni takšna, da bi bila primerna za bolj kompleksno uporabo. Zato se za spletno uporabo vektorske slike še vedno bolj ali manj shranjujejo v bitni obliki. Tak način je celo najbolj priporočljiv. Risanje je namreč neprimerno bolj elegantno v vektorski obliki, prikaz na spletnih straneh pa v bitni.

Drago in poceni

Ker gre za dokaj kompleksno zadevo, so vektorski programi dolgo časa obstajali le v komercialni obliki. Najverjetneje ste že slišali za CorelDraw in Adobe Ilustrator, ki sta ta trenutek najbolj značilna predstavnika vektorskih grafičnih programov. Težava je v tem, da sta dokaj draga. Polne različice obeh programov pri nas stanejo okoli 600 evrov (nadgradnje in posebne različice so seveda cenejše), kar je za povprečnega uporabnika, ki bo le od časa do časa nekaj malega narisal, odločno preveč. Slikar, ki ga imamo v okolju Windows, v zadnjih različicah ponuja tudi nekatere vektorske elemente, vendar so ti uporabni res za zelo osnovne naloge. Povprečen domači in tudi poslovni uporabnik, ki mu risanje ni vsakdanji kruh, potrebuje nekaj več, a po možnosti brezplačno ali vsaj zelo poceni.

Obstajata vsaj dva izdelka, ki sta več kot dovolj kakovostna tudi za polprofesionalno rabo, to sta LibreOffice Draw, ki je del paketa LibreOffice, ter stari dobri Inkscape, zadnje čase je med dokaj priljubljenimi programi tudi Creative Docs .NET. Vsi trije so brezplačni, prva dva pa sta na voljo tudi v slovenskem jeziku, tako da z razumevanjem ne bo težav.

In komu je kateri od teh programov namenjen? Popolnoma jasno je, da od omenjenih treh programov ne moremo pričakovati enake funkcionalnosti in dovršenosti, kot jo nudijo komercialni izdelki. A to seveda ne pomeni, da gre pri brezplačnih izdelkih za nekaj, kar le pogojno dela. Če malce pobrskate po spletu, boste videli, da z omenjenimi programi nastajajo izjemni izdelki. Pa na kratko opišimo tri brezplačne izbire.

Trije uporabni

Pri programu LibreOffice Draw nas je najbolj pritegnila sposobnost risanja najrazličnejših diagramov. Pri njih res blesti in izdelava je dokaj preprosta. A diagrami – pa naj gre za diagrame poteka, organigrame, topološke karte omrežij ali kaj podobnega – so le začetek. Je orodje, s katerim lahko izdelamo tudi kak bolj zapleten načrt, oblikujemo voščilnico, letak, brošuro, če pa se programu malce bolj posvetimo, vidimo, da je z njim mogoče izdelati tudi dokaj zapletene 3D-oblike. Ker je Draw del paketa LibreOffice, so izdelki, ki jih naredimo z njim, seveda združljivi z ostalimi komponentami sistema, torej urejevalnikom besedila Writer, elektronsko preglednico Calc in predstavitvenim programom Impress. Najbolj zanimivo je seveda slednje, saj je v predstavitvah običajno največ grafičnih elementov, predstavitveni programi sami pa ne nudijo veliko risarskih možnosti.

Če je Draw v svoji osnovi namenjen bolj pisarniškemu delu, torej bolj kot pripomoček drugemu delu, pa je Inkscape bolj resno grafično orodje. Namenjen je tistim, ki bi se radi resneje ukvarjali z grafiko, a si ne morejo privoščiti nekaj sto evrov za licence komercialnih programov. Inkscape je v nasprotju z Drawom večkrat primerjan s CorelDrawom ali Adobe Illustratorjem, saj gre za namensko skoraj enake programe. Res je, da nima tako dodelanega sistema upravljanja barv (recimo PMS – Pantone Matching System, ki je komercialna zadeva), nekaterih naprednejših orodij barvnih prehodov (na primer gradient mesh) in da nekateri filtri delujejo malce po svoje, vsaj v primerjavi s komercialnimi programi, in da ne omogoča izdelave večstranskega dokumenta, a to so bolj ali manj funkcije, brez katerih je prav tako mogoče izdelati najbolj zapletene grafične elemente. Zanimiv je tudi zato, ker za Inkscape obstaja cela vrsta dodatkov in filtrov, ki jih je mogoče namestiti naknadno in ki dajejo programu možnosti, o katerih komercialni programi niti sanjati ne morejo. Zakaj? Zato ker je Inkscape odprtokodna zadeva in zanj lahko programira kdor koli, komercialni programi pa so odvisni od dobre volje in ustvarjalnosti peščice ljudi, ki delajo v tem podjetju. Saj ne, da komercialneži delajo slabo, a takšnega nabora razvijalcev si ne morejo privoščiti. Za profesionalnega uporabnika bo verjetno najbolj odbijajoče pomanjkanje barvnega nadzora za zunanje naprave. Zadeva je mogoče res žgečkljiva, če se stavi le na Pantone, a vedeti je treba, da je z razvojem formata SVG, ki se zdaj pojavlja tudi na spletnih straneh, zadeva na popolnoma uporabni ravni.

Kaj pa Creative Docs .NET? Gre za brezplačni švicarski izdelek, ki je na prvi pogled precej drugačen od konkurence. A drugačen videz in dejstvo, da ni na voljo v slovenščini, ne pomeni, da izdelek ni uporaben. Pa še kako je. Glede namembnosti bi ga lahko uvrstili ob bok LibreOffice Drawu. Je namreč mojster najrazličnejših oblik, od dvodimenzionalnih pa do tridimenzionalnih. Če morate izdelati kak diagram poteka, se boste s programom vsaj tako imenitno zabavali kot z Drawom, pa še celega pisarniškega paketa vam ne bo treba snemati, saj je namestitvena datoteka velika le nekaj več kot 11 Mb. Program je zelo priročen tudi za izdelavo preprostejših načrtov, vključno s povsem uporabnim sistemom kotiranja. Program je izredno zanimiv in prav zabaven, ena redkih stvari, ki nas moti, je, da je datoteke v vektorski obliki mogoče shraniti le v njemu lastnem formatu, izvoz pa je omejen le na bitne slike in format PDF. A tudi to ni prevelika zamera, saj program dela natančno to, čemur je namenjen – nudi več kot le osnovno vektorsko risanje, pri čemer je tudi zelo majhen in ne potrebuje »spremljevalcev« kot recimo Draw. Pa da ne boste mislili, da je namenjen le otročarijam. Še zdaleč ne. Z njim je mogoče narediti tudi zelo zapletene izdelke, vključuje pa tudi tako imenovano tehnologija AGG (anti-grain geometry), ki zelo zmanjša zrnatost slike, in večino drugih orodij, ki jih poznajo tovrstni programi. Res pa je, da jih je mogoče včasih nekoliko težje najti.

Moj mikro, november december 2013 | Miha Gradišnik |