Pred grafiko seveda še beseda ali dve o samem junaku oziroma junakinji. Igralec lahko izbira med štirimi liki, napadalno žensko ter tremi zelo različnimi tipčki, ki s svojo zunanjo podobo precej dobro razkrivajo svoje sposobnosti. Te je k sreči moč med igro tudi nadgraditi (celo zelo priporočljivo je), saj ima Borderlands vpeljan razmeroma posrečen način nagrajevanja napredovanja – igralec venomer odpira škatle, v katerih se lahko skrivajo najrazličnejše stvari, pri »dobitkih« pa seveda izrazito v ospredju orožje. Pri tem je zanimivo, da igra poskrbi, da škatle oziroma njihova vsebina niso vedno na enakih lokacijah, tako da se bo igralec čez posamezne predele prebijal vse prej kot rutinsko.

Omenili smo grafiko. Ta je na zadovoljivo visoki ravni, igra pa že s svojo naslovnico da vedeti, da so grafični programerji uporabili pristop risanke, saj so liki, motivi in okolje očitno narisani, kot bi želeli dajati vtis neresničnosti. Pri tem seveda nastopi manjša težava, ki jo igralec vidi kot težavno določanje globine – po zaslugi gibanju senc je sicer moč ta problem malce omiliti, a vsaj na začetku bo igralec večkrat precenil svoje možnosti.

Največ veselja v igri seveda dajejo streljanje, sekanje, skratka kakršno koli uničevanje nasprotnikov. Nasploh velja, da je igranje še toliko zanimivejše, če ga igramo s prijatelji, saj večigralski način poskrbi za res učinkovit trening skupinskega dela. Večigralstvo je omejeno na do štiri igralce, od tega števila pa je odvisna tudi količina digitalnih nasprotnikov, ki nas bodo pričakali v posameznem okolju. Žal je spletni uporabniški vmesnik zgrajen na precej poenostavljenih temeljih in z nerazumnimi omejitvami (glede pridruževanja igram), a bolj kot to moti odsotnost kakovostnih informacij (o igri, igralcih, povezavi ...). Odlika večigralskega načina je tudi ta, da igranje, vsaj navidezno, pospeši, saj se lahko uigrana ekipa veliko hitreje prebija čez posamezna področja kot pa posameznik.

Pri premagovanju razdalj nam služi tudi lažje terensko vozilce, na katerega lahko obesimo tudi mitraljez ali drugo orožje ter bistveno hitreje sejemo smrt po digitalni preriji. Izredno všeč nam je pri tem možnost, da čez nasprotnika kar zapeljemo. A krvavi odbijači so le manjši približek tistega, kar lahko dosežemo s super orožji v igri, ko lahko nasprotnika dobesedno raztreščimo na tisoče delcev.

Umetna inteligenca nasprotnikov je zelo pisana, od tistih bolj do tistih manj neumnih. Vsaka kreatura v igri ima tako kot igralec svoje močne in šibke točke. Z nekaj poskušanja vam bo hitro jasno, v kateri del skeleta meriti, če želite sovraga kar najhitreje pokoriti (namig: še vedno je to v večini primerov glava).

Borderlands je torej igra, v celoti namenjena polnoletnim igralcem, ki obožujejo slog igranja, imenovan »run & gun«. Nekoliko pusto okolje ter odsotnost prave zgodbe utegne zmotiti tiste, ki od strelske igre pričakujejo še kaj več vsebine kot le masakriranje nasprotnikov. Za preizkušanje svojih digitalnih vojaških veščin bo treba seči v denarnico in v njej najti vsaj 54 evrov, čez mejo pa igre le nikar ne hodite iskat, saj je le evro cenejša. Če imate prijatelja, ki mu pobijanje digitalnih stvorov diši prav toliko kot vam, je zabava na deljenem zaslonu zagotovljena.

Moj mikro, Januar 2010 | Miran Varga |