Računalniški Bond lovi teroriste z biokemičnim orožjem, ki se mu izmikajo po številnih mestih po Evropi in Aziji, zato zna igra na trenutke postreči s prav osupljivimi prizori. Kdo bi le ostal ravnodušen po eksploziji rafinerije nafte v Sibiriji ali pa ob nadčloveških pobegih po ulicah Bangkoka. Žal je takšnih scen le premalo, da bi Blood Stone 007, ki ga bo povprečen igričar obvladal že v enem delavniku, ponujal dolgoročno zabavo. Za nameček se dvoboji z zlikovci vse preveč ponavljajo, kar tudi ne prispeva k motivaciji igralca. Čeprav bi od pravega vohuna pričakovali, da ima celo zakladnico idej, kako ugonobiti nasprotnike, pa se igralec preveč srečuje s sistemom nameri in izvrši, zato igri odločno primanjkuje strateških elementov, ki bi jih kakopak pričakovali. Drži, zadevo malce omilijo uporaba eksplozivnih teles ter fizični obračuni, a je vse skupaj le premajhen obliž na veliko rano.
Bondu se naloge prikazujejo kar na pametnem telefonu, ki zna prikazati tudi lokacije sovražnikov (celo ko se ti skrivajo za zidom), seveda pa obvlada vrsto hekerskih pogruntavščin, kot so iskanje dokazov, odpiranje vrat in druge. Žal je pametni telefon tudi edina praktična igračka, ki jo redko vidimo v streljankah, med agentovim arzenalom tako prevladujejo pištole in puške ter celo svojevrsten metalec bomb. Streljanje v bondiadi preprosto ne prepriča.

K sreči ustvarjalci igre niso pozabili na hitrost, ki je tudi zaščitni znak Jamesa Bonda. Kadar ta ne strelja svojih čudaških nasprotnikov ali pa se kot zdolgočasen najstnik ne ubada s svojim mobilnikom, si privošči dirkanje s hitrimi čolni ter avtomobili. Ti deli igre torej poskrbijo za nekaj več dinamike, a velja opozoriti, da so izredno strogi do igralca. Napak ne odpuščajo, prav tako kot v realnem življenju se bo čelni trk s čolnom ali avtomobilom končal kaj klavrno. Žal pa težje razumemo odločitev programerjev, da so hitra transportna sredstva prisotna le v enoigralskem načinu, medtem ko jih v spletnem večigralstvu preprosto ni. V spletu imamo le tri možnosti, in sicer skupinske boje, reševanje nalog ali pa boj do zadnjega preživelega. Slednja se zdi še najbolj posrečena, saj večigralski način zaradi nedodelanosti v igralcu pusti občutek, da so ga snovalci dodali v zadnjem trenutku, zato ni pričakovati, da bo igralce pritegnil za dalj časa.

Blood Stone 007 je po pričevanju uporabnikov na spletnih forumih na osebnem računalniku videti lepše kot na igralnih konzolah (na voljo je tudi za Xbox 360 ter PS3), a ga na drugi strani tepe upravljanje. Igranje s kombinacijo miške in tipkovnice je sprejemljivo za strelski del, medtem ko je vožnja novega Aston Martina z vsega štirimi tipkami precej nerodna. Še najbolje jo bodo odnesli igralci, ki uporabljajo igralni plošček, saj manjša natančnost v primerjavi z miško pri merjenju na zlikovce ni tako očitna.

Blood Stone 007 ni slaba igra, je pa boleče povprečna. Kombinacija nevarnih voženj ter tretjeosebnega streljanja bi lahko bila izvedena bolje, predvsem pa z več vsebine, saj se začno elementi igre veliko prehitro ponavljati. Večigralski način v tem primeru ni rešitelj, saj je izdelan podpovprečno in igralcev ne bo prav dolgo držal v spletnih strežnikih.

Računalniški navdušenci, ki bi se radi podali v kožo angleškega vohuna stoletja, si lahko igro Blood Stone 007 omislijo za 49 evrov, onkraj severne meje pa utegne biti isti naslov tudi do deset evrov cenejši.

Moj mikro, januar 2011 | Miran Varga |