Ena najboljših stvari v igri je vzdušje, ki ga pričara odlična grafika, saj se igralec zelo hitro vživi v prijetno okolje. Zgodba je provokativna, zato igralca še toliko bolj pritegne. Ezio seveda ni edini magnet v igri. Celotna Italija, ki jo v igri spoznamo skozi mesti Firence ter Benetke, sta obsežni igralni okolji, zelo podrobno izdelani in pristni. Drugi liki v igri so tamkajšnji prebivalci, vsak s svojim poslanstvom, še celo navadni državljani pri opravljanju različnih opravil delujejo naravnost resnično (trgovci pometajo pločnike pred svojimi trgovinami, skupine ljudi se družijo v klepetu, celo kurtizane nam dajo hitro vedeti, s kom imamo opravka).

Grafika navdušuje. Mesta, objekti in liki se izrisujejo že od daleč, svetloba se z njimi igra, teksture so zelo natančne, zato lahko igralec ob sprehajanju ali boju uživa v vseh podrobnostih. Ta filmski občutek dopolnjuje tudi široki vidni kot – če nimate širokokotnega zaslona, boste tako kot pri sodobnih televizorjih ob zgornji in spodnji rob prejeli črn trak. Če bi radi preizkusili vse grafične čare, predlagamo, da junaka zapodite po strehah stavb ali pa z njim splezate na kak visok stolp in si s ptičje perspektive ogledate življenje pod vami.

Celoto zelo posrečeno dopolnjuje zvok, saj so zvočni učinki zelo pristni, zato igralec hitro ve, kdaj se znajde v gneči in kdaj mu kdo diha za ovratnik. Zvočna podoba je sicer izrazito dvolična, sestavljena iz glasbene podlage in monologov ali dialogov, a večino časa povsem ustreza položajem, v katerih se znajde Ezio.

Upravljanje z likom je dobro, celo za odtenek bolj tekoče kot v izvirniku. Razvijalci so našli zelo posrečeno razmerje med interakcijo s strani uporabnika ter avtomatiziranimi potezami računala, zato je premikanje po mestu nezahtevno opravilo. Včasih igralca sicer utegne presenetiti kakšna nerodnost pri menjavanju podlage, čeprav je Ezio na trenutke pravi gimnastik brez strahu pred višino, a je igranje s pomočjo tipkovnice in miške zelo dobro izvedeno in igralnega ploščka konzole nismo pogrešali (še vedno ga lahko priklopimo). Ne nazadnje zna junak tudi plavati, jezditi in obvlada kopico drugih trikov ...

Ezio se bojuje z noži in meči, vendar bo igralec med misijami lahko nabral zvrhan in spoštljiv arzenal drugih orožij. Kot se za pravega morilca spodobi, skoraj ni scenarija, po katerem bi tarča ušla zadani smrti. Spopad z nasprotniki ni zahteven, nekaj prilagajanja zahteva le boj proti več nasprotnikom hkrati. Morebiti bo marsikateri igralec presenečeno ugotovil, da je sta čast in spoštovanje nasprotnika v 15. stoletju veliko veljala, saj sovražnik potrpežljivo čaka, kdaj bo on na vrsti za napad. Zaradi obilice krvi in nasilnih prizorov je igra primerna le za polnoletne igralce.

Assassin's Creed II ima tudi svoje minuse. Enega najočitnejših lahko uzremo že na sami škatli igre, kjer se bohoti napis »Za igranje je potrebna stalna povezava z internetom«. Zakaj le, se boste spraševali, saj ne gre za spletno večigralsko igro, temveč pustolovščino za enega igralca. Razlog se skriva drugje, in sicer v dejstvu, da gre za nov poskus obvladovanja piratiziranja. Igralec se mora pred samim igranjem prijaviti v spletni portal, ves čas igranja pa se mora ohranjati povezava med tem strežnikom in računalnikom. Vsem, ki nimate te sreče, da vaš ponudnik spletnega dostopa sodi med sodobnejše in zanesljivejše, bo igra pošteno nakravžljala živce. Namreč, če se ta povezava prekine, čeprav le za hipec, se bo igra začasno ustavila. Kako nadležna je takšna izkušnja, bržkone ni treba posebej razlagati. Dodatno Assassin's Creed II vse vmesne točke, ki jih želimo shraniti, shrani v spletu, kar je sicer dobro, če bi želeli igro igrati z različnimi računalniki, a se zdi takšno upravljanje z digitalnimi pravicami vseeno precej preuranjeno. Namreč, tudi naša stalna povezava v splet, ki poteka po optičnih vlaknih, se je uspela večkrat prekiniti, za kar pa ni nujno kriv le naš ponudnik dostopa do interneta, temveč tudi strežniki na ameriški strani, ki za zdaj še ne obvladujejo povsem navala, povzročenega s strani večtisočglave igričarske množice. Ubisoft je bil za svojo potezo že močno kritiziran in prav zanimivo bo spremljati, ali bodo stalno povezavo s spletom zahtevale tudi druge nove igre tega založnika. Zaščita kot taka nas sicer ne moti, a zdi se, da je še precej pred svojim časom, saj so zanesljive povezave v internet vse prej kot široko dostopna dobrina ...

Kljub tej nevšečnosti pa je Assassin's Creed II presneto dobra igra, ena najboljših v svojem žanru, zato bi vsekakor precej zamudili, če je ne bi pognali v svojem računalniku. Hiter obisk spletnih trgovin nam je razkril, da domači trgovci za igro želijo poštenih 41 evrov, kar je manj kot dva evra več kot naši severni sosedje. Na tem mestu velja pohvaliti tudi uvoznika, ki je igri priložil dvojezična navodila – v slovenskem in hrvaškem jeziku.

Moj mikro, Maj 2010 | Miran Varga |