Igra Alpha Protocol nas postavi v vlogo vohuna. Že na začetku nas pričaka ogromna eksplozija, saj nekdo sestreli potniško letalo. Trenutek zatem spoznamo tokratnega junaka po imenu Michael Thorton, katerega vlogo bomo prevzeli. Thorton je pravkar začel svoje uvajanje v skrivno vladno agencijo, imenovano Alpha Protocol. Prva misija ga napoti v Savdsko Arabijo, kjer mora poiskati skupino teroristov, ki so odgovorni za napad. Kot smo že iz novodobnih filmov na to tematiko navajeni, v vohunskem svetu nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Prva misija se konča tako, kot se je začela, z veliko eksplozijo. Sledi našega junaka vodijo po vsem svetu, med drugim skozi Rusijo, Italijo pa vse do Tajvana. Thorton pridno zbira informacije in sledi, zgodba pa se odvija podobno kot v priljubljeni nadaljevanki 24, z bistveno razliko – v tem primeru ima naš junak bistveno več vpliva, kako bo prišel do zadnjega poglavja, do zadnje ure.

Alpha Protocol navduši s svojo možnostjo vplivanja na razvoj dogodkov. Igralec lahko s svojo vlogo namreč močno vpliva na potek igre, saj imajo vse njegove odločitve občutne posledice na razvoj zgodbe in potek samega igranja. Pogovori z drugimi agenti in/ali vohuni ter vsemi drugimi liki, ki našemu junaku stopijo na pot, so zelo bogati, ponujajo pa vsaj tri možnosti: do drugih se lahko Thorton vede ponižno, resno ali agresivno, to pa vpliva tudi na način, kako ga bodo sprejeli. Medtem ko njegova ameriška kolegica denimo odobrava bolj romantičen pristop pri pridobivanju informacij, ostaja ruska vohunka odporna na njegove čare. Ugotavljanje pravilnega pristopa je zahtevno opravilo, a če ga igralec opravi dobro, mu bo igranje precej olajšano, saj se liki odločijo, ali jim je Thorton všeč ali ne. V prvem primeru to pomeni pomoč, denimo dostop do redkih orožij, v drugem pa nemilost in kup ovir na poti do cilja. Alpha Protocol je tako ena redkih iger, kjer igralec dobi občutek, da ima resnično vpliv na razvoj same zgodbe. Sicer pa igra bolj kot čustva spodbuja razmišljanje, saj se Thorton ves čas ubada z mislijo, kako preprečiti mednarodno katastrofo.

Junak skozi igro pridobiva izkušnje, kar se pozna tako pri njegovi izbiri orožij kot tudi pri golorokih spopadih. Izbira orožja tako sčasoma postane res pestra, škoda le, da orožje ni bolje uravnoteženo. Še več težav je z upravljanjem glavnega junaka, na katerega gledamo s perspektive tretje osebe. Pogled kamere je zelo približan, kar otežuje navigacijo v ozkih predelih. Ko se naš junak ustavi, pa se kamera oddalji in omogoči boljši pregled. Če igralca v tem trenutku napade sovražnik, je hiter umik skorajda neizvedljiv ali pa grafično zmeden. Podobno se godi pri spustih po lestvi ali pa skokih čez rob, kjer pogled kamere preklopi na pogled z vrha in tam ostane, kar utegne igralca zelo zmesti. Neredko se utegne tudi zgoditi, da bo sam junak v napoto kameri. Gre skratka za napake, ki jih v igri preprosto ne bi smelo biti.

Na področju računalniške grafike Alpha Protocol, ki, mimogrede, uporablja grafični pogon iz igre Unreal 3, ni presežek. Pusta okolja brez velikih podrobnosti ne prepričajo, prav tako smo pogrešali kakovostnejše senčenje. Ne razumite napak, Alpha Protocol ni grda igra, je le grafično za časom. Zvočna plat igre je za odtenek boljša, saj so junakovi pogovori z okolico dobro izdelani, akcijske skladbe zvočne podlage pa se vklapljajo ob pravem času.

Samo igranje nas ni navdušilo. Alpha Protocol se zdi precej nedodelan izdelek, kjer mrgoli različnih napak. Že res, da je vpliv igralca na zgodbo velik, toda na vseh drugih področjih igra preprosto zaostaja. Na papirju založnik obljuba pestrost misij, v katere se lahko podamo kot vojaki, z orožjem naprej, ali pa bolj premišljeno poiščemo pot za hrbet sovražnika. Kot vohuni naj bi imeli celo možnost kraje podatkov iz računalnikov ter vlamljanja v zgradbe, vse z namenom odkriti najgloblje sovražnikove skrivnosti. V praksi pa »mehanika« deluje precej slabše: umetna inteligenca računalnika je naravnost porazna, za nameček pa igralca večkrat jezi še položaj kamere, ki je postavljena preblizu junaku. Tudi za uravnoteženost orožij programerji še niso slišali, samo streljanje je precej nerodno. Očitno je hitenje z izidom pokvarilo še eno potencialno uspešnico, kajti niti za vohuna, še manj pa za igralca sestavljanje sestavljanke s tretjino manjkajočimi deli ni prav zabavno.

Zaradi spolnih elementov ter prizorov nasilja je igra namenjena zgolj polnoletnim igralcem. Zanimive vohunske avanture bomo s PC-jem lahko podoživljali v zameno za 36 evrov, kolikor zanjo želijo slovenski trgovci. Pri severnih trgovcih pa je dobro petino cenejša.

Moj mikro, September 2010 | Miran Varga |