iPhone je oblikovan v Ameriki, sestavljen na Kitajskem, sestavni deli pa so z vsega sveta! Elektronika je na dveh tiskanih vezjih, eno je namenjeno telefonskim funkcijam, na drugem pa je vse drugo, da lahko deluje kot mobilna naprava. Ločenost elektronike kaže na možnost uporabe tam, kjer je prepovedana uporaba telefona (letalo), in kar je še pomembneje, na možnost poznejše zamenjave telefonskega dela in prilagajanje drugim mobilnim standardom. Predvsem UMTS in HSDPA bi bila v Evropi dobrodošla nadgradnja. Na vprašanje, zakaj tretja generacija mobilnega omrežja še ni podprta, so v Applu podali izjavo, ki je že nekoliko za časom in smo je bili vajeni pred leti, ko so na trg prihajali prvi 3G-telefoni. »Čas trajanja baterij bi bil manjši in iPhone bi se preveč grel.« Gretje smo občutili tudi sami pri daljši uporabi brezžičnega omrežja. Ni pa nam popolnoma jasno, ali je do nekoliko višje temperature prišlo zaradi aluminijastega ohišja in s tem prenosa toplote rok ali zaradi gretja elektronike. A to povišanje ni moteče! Steve Jobs pa je potrdil, da bo 3G-različica iPhona predvidoma na voljo v sredini prihodnjega leta.

ODLIČEN IN ENOSTAVEN VMESNIK

»Najprej je bil ogromen zaslon, nato ...«. iPhone ima najmanjše možno število tipk, ki še omogočajo upravljanje z njim.V sredini spodnjega dela, tik pod zaslonom, je velika tipka, ki vas vedno pripelje v osrednji meni uporabniškega vmesnika. Ob strani sta še dve tipki za nastavljanje glasnosti na vrhu pa tipka za ugašanje oziroma preklop v stanje pripravljenosti. Vse ostalo naredimo s pritiskanjem po zaslonu, občutljivem na dotik, na katerem se prikazujejo ikone. Te so velike, tako da z njihovim razbiranjem nimajo težav slabovidne osebe, in logično razporejene. Vzemimo primer. Želeli smo se priključiti na zaščiteno brezžično omrežje (WEP). Omrežne nastavitve smo našli takoj, z nekaj pritiski na zaslon, vnesli smo osnovne podatke (ime dostopne točke, koda šifriranja in podobno) in v trenutku smo bili v omrežju. Isto smo naredili še na telefonu Samsung BlackJack. V času, ko smo pri iPhonu zaključili nalogo, smo pri slednjem šele našli meni, kjer se skrivajo nastavitve, imeli smo še nekaj težav in šele po treh preskusih uspešno izvedli nalogo. Primer je dober, saj niti enega niti drugega telefona nismo poznali, nismo bili vajeni njune uporabe, torej smo se nanju šele privajali. Po našem mnenju dober primer, ki v praksi pokaže, kako preprost za uporabo je iPhonov uporabniški vmesnik.

PACKANJE PO ZASLONU

Po zaslonu ne pritiskamo s posebnim pisalom, kar je običajno pri nekaterih drugih pametnih telefonih, temveč s prsti. Zaslon ne razpozna le mesta pritiska, temveč lahko sledi premikom enega ali več prstov. Kar uporabno, predvsem pri funkcijah, kot je večanje ali manjšanje slike na zaslonu. To storimo tako, da imamo dva prsta blizu skupaj, nakar ju, ne da bi ju umaknili s površine zaslona, počasi oddaljujemo drug od drugega. Tako povečamo sliko, manjšanje pa dosežemo s premikanjem prstov v obratni smeri (prsta bližamo drug k drugim).

Kadarkoli je potrebno, na primer če gre za vpis spletnih naslovov, pisanje kratkih sporočil, vnos imen v imenik in podobno, iPhone na zaslonu prikaže tipkovnica. Z njo smo imeli kar nekaj težav. Posamezni znaki so pri nekaterih uporabnikih manjši od površine prsta, zato zaslon sklepa, katero tipko želimo pritisniti. Naprava oceni, katera tipka je najbolj pokrita s prstom, če jih naenkrat pokrijemo več. Zanimivo je, da s pritiskanjem tipk, ki so prikazane na sredini tipkovnice in so hkrati tudi v sredinski navpični črti zaslona, nismo imeli težav. Napake so se pojavljanje pri pritiskanju najbolj oddaljenih znakov levo in desno. Tu je bilo povprečje napak večje in nemogoče je bilo hitro »pisanje«.

Pri uporabi na zaslonu, pa če si še tako redno umivamo roke, vedno ostane nekaj potu. Ne samo, da packa grdo deluje, čez čas je prek zaslona tanka plast umazanije, kar, če je je preveč, poslabša njegovo odzivnost. Ne pomaga nič drugega kot redno brisanje zaslona. V primerjavi z iPodi je iPhonov zaslon iz optično kakovostnega stekla, ki je manj podvrženo nastankom prask. Stalno brisanje zaslona je vsaj priporočljivo, če ne celo zapovedano, saj sicer zaslon postane slabše odziven oziroma napačno razpozna mesto dotika.

iPHONE KOT TELEFON

iPhone, ki smo ga imeli možnost preizkusiti, je prišel iz Amerike in je bil temu primerno zaklenjen na omrežje operaterja AT&T, dokler ni bila na voljo programska oprema, ki ga naredi uporabnega v vseh omrežjih GSM. Zato smo tudi lahko opravil nekaj klicev prek Mobitelovega omrežja, kolega, ki se je tudi igral z njim, pa je preveril tudi delovanje v Si.mobilovem omrežju.

Prvo, kar nas je negativno presenetilo, je nezmožnost neposrednega dostopa do stikov, ki jih imate shranjene na kartici SIM. Funkcija »imenika« telefona prikazuje le vpise, ki so shranjeni v pomnilniku. Vanj jih morate ročno vnesti ali pa uporabite program za sinhronizacijo z osebnim računalnikom, ki prenese stike od tam, pod pogojem, da ste jih prej tja shranili. Se pa je zato, tu se vračamo na preprost uporabniški vmesnik, enostavno premikati po imeniku: tako da potegnemo prst po zaslonu od zgoraj navzdol ali obratno. .

Klicno številko izberemo med stiki ali pa jo vpišemo prek numerične (telefonske) tipkovnice, ki je izrisana po vsej površini zaslon. Klic sprejmemo na enak način kot odklepamo, z drsnikom, ki ga potegnemo od levo proti desni, zavrnemo pa s pritiskom na klasičen gumb na vrhu telefona (namenjen tudi za prehod v stanje pripravljanje ali ugašanj). Med pogovori so na zaslonu prikazane vse možne funkcije (prostoročno telefoniranje, konferenčni klic ...), ki so enostavno dostopne. Preizkusili smo prostoročno telefoniranje prek vdelanega mikrofona in zvočnika na spodnjem delu telefona (normalnemu držanju iPhona ob ušesu je namenjen še en zvočnik, ki je v gornjem delu ohišja). Pogovor je tekel brez posebnosti. Zanimiv je dodaten stranski gumb (poleg gumbov za glasnost), s katerim enostavno in predvsem hitro preklopimo med vibriranjem in običajnim zvonjenjem.

Poskusili smo tudi mobilni portal. Pri bolj običajnih telefonih, ki smo jih vajeni na našem trgu, je temu namenjen poseben gumb. Pri iPhonu pa moramo naslov (na primer planet.mobitel.si) vnesti v brskalnik Safari. Zadeva je delovala. Je pa vprašanje, koliko časa bo standard WAP sploh še zanimiv, ko je vedno več telefonov opremljenih zmogljivejšimi brskalniki za mobilne telefone.

POMNILNIK IN FOTOAPARAT

Na voljo smo imeli iPhone s 4 GB pomnilnika flash, ki ga danes, ko to berete, ni več na trgu. Ostal je model z 8 GB pomnilnika. Na prvi pogled veliko? Po pogovoru z uporabniki ali vsaj zagovorniki iPodov (predvsem onih z več pomnilnika) so nam ti zagotovili, da je njegova prednost v tem, da imajo v njem vedno svojo celotno glasbeno kolekcijo. Ne ljubi se jim stalno menjati zadev, ki so na predvajalniku. Fotoaparat ima ločljivost dva milijona pik, kar je razmeroma malo. Sicer dovolj za izdelavo fotografij, ki nato krožijo po spletu, za kaj več pa ne. Spet se vrtimo okoli istega vprašanja: ali obstoji potreba po zmogljivejšem fotografskem delu, saj kot vemo da fotomobilniki, tudi zaradi malih objektivov, še nekaj časa ne bodo zamenjali kompaktnih fotoaparatov. Res pa je tudi, da so na trgu že nekaj časa fotomobilniki ločljivosti 3,2 po novem pa tudi 5 milijonov pik. V tej luči dva milijona ni nič posebnega. Dokaj nerazumljivo je tudi, da ni moč pošiljati sporočil MMS (ker je to stvar programa, je moč pričakovati dodatek, ki bo to sla slabost odpravil) in da je mogoče posneti le fotografije, na pa tudi video posnetka. Uganili ste: tudi bliskavice nima, sicer pa, je ta res nujni del telefona?

SKOK V INTERNET

iPhone je tudi naprava za dostop v internet. Povezava prek brezžičnega omrežja je hitra, se pa vidno upočasni, če je na voljo zgolj prenos prek tehnologije GPRS/EDGE. Do izraza pride možnost povečanja dela zaslona ter premikanje po celotni površini spletne strani z vlečenjem prsta po zaslonu levo ali desno. Vdelano tipalo samodejno zazna položaj iPhona in temu primerno prilagodi prikaz iz pokončnega v ležečega in obratno. Vendar to stori le, ko je stran naložena, ne pa tudi med nalaganjem. Ker je zaslon velik, je mogoče dokaj enostavno pregledovati spletne strani, vsaj dokler ne naletite na tiste z dodatki Flash, Real Player ali Media Player.

Možen je tudi neposredni dostop do Googlovih storitev Maps in Earth. Vidimo lahko, kaj je na primer v naši bližini, a zgolj kadar vemo, kje smo. Sprejemnika GPS v iPhonu ni (morda bo v njegovi naslednji generaciji)! To delno izniči prednosti, ki jih omenjene storitve omogočajo, te so tam bolj ali manj za kratkočasenje uporabnikov. V isto kategorijo bi lahko uvrstili neposredno povezavo na YouTube, ki na odklenjenem iPhonu ni delovala.

GLASBA IN VIDEO

Najmanj kar lahko rečem, je, da je iPhone eden izmed boljših iPodov. Glasbo, video ali podkaste prenesete, tako kot je običaj pri Applovih predvajalnikov, s programom iTunes. Iskanje po zbirki je vizualno podkrepljeno. Med predvajanjem posnetka in če obrnete iPhone v ležeči položaj, se na zaslonu v harmonični obliki (CoverFlow) prikažejo slike vseh albumov, ki so v pomnilniku. Med njimi se premikamo tako, da podrsamo po zaslonu levo ali desno in v center zaslona se premakne naslednja slika. Pritisk nanjo in ta se obrne in prikaže vse skladbe iz tega albuma, še en klik na skladbo in predvajalnik jo začne predvajati. Poslušanje skladbe je možno brez uporabe slušalk, vendar smo v tem primeru primorani nekoliko potrpeti, saj vdelani zvočniki ne dajejo najboljše reprodukcije zvoka. Kot je običaj pri iPodu, bodo uporabniki zelo verjetno tudi pri tej napravi posegli po dodatnih zvočnikih. Pred kratkim je Apple predstavil nove modele iPodov, med njimi iPod Touch, ki je v bistvu iPhone brez telefonskega dela (elektronike).