Uveljavljeni izdelovalci v svoje najboljše modele vključujejo najboljše, kar imajo, in nekatere med izboljšavami imajo praktično vrednost. Izboljšave na veliko oglašujejo, hkrati pa se dogovarjajo z mobilnimi operaterji, da njihove izdelke prodajajo pod čim bolj mamljivimi pogoji. Na drugi strani enačbe smo uporabniki, ki smo vse manj pripravljeni za telefon odšteti pravo bogastvo.

Grda resnica

Ni pomembno, ali je model uveljavljenega izdelovalca ali manj znanega kitajskega, oba telefona trpita za enakim problemom. Po določenem času baterija izgubi zmogljivost hranjenja energije. Eno leto star telefon pri enaki obremenitvi rabe kot na začetku zdrži nekoliko manj med polnjenji, dve leti star pa še manj. Baterijski problem je sicer manj izrazit pri »boljših« telefonih kot pri »slabših«, vendar je prisoten pri vseh. Mimo tega ne moremo. In zdaj se lahko vprašamo: koliko nas dejansko stane telefon glede na čas, ko ga bomo lahko normalno uporabljali? Tudi če ima telefon za 200 evrov malce slabšo baterijo, ki bo kakšen mesec prej izgubila del svoje kapacitete hranjenja energije, je še vedno cenejši od 500 ali celo več evrov vrednega telefona. V celofan zavita ponudba mobilnih operaterjev ni nič drugačna, le da ti želijo še obljubo zvestobe za določen čas, pri tem pa ta največkrat traja dve leti. In smo spet pri problemu baterij. Vezani na operaterja ne moremo kupiti novega telefona, čeprav stari komaj še deluje. Komaj čakamo na prostost. Nekako po letu in pol nobenemu telefonu, ki smo ga do zdaj imeli dlje časa, baterija ni več zdržala normalnega časa resne uporabe. Niti iPhonu. Ko smo že pri njem. Malenkost manj kot dve leti starega 4S mora uporabnica na elektriko priključiti dvakrat na dan. Tega, kako dolgo bo baterija zdržala po določenem času, pa ne razkrije noben test izdelkov, ki jih najdemo na spletu in katerih namen je odgovoriti na vprašanje, kateri telefon je trenutno najboljši. Pa je to prvi od vseh podatkov o napravi, ki bi ga moral kupec poznati.

Vzpon kitajskih izdelkov

Zato ni čudno, da raziskave trga kažejo na vzpon kitajskih izdelovalcev. Vse več uporabnikov posega po njih, ker niso več tako zelo slabši, predvsem pa so občutno cenejši. Vzemimo primer telefona OnePlus One, ki smo ga kratek čas imeli možnost uporabljati. Kaj pa mu manjka? Za 300 evrov pravzaprav nič. Velik zaslon, dovolj tanko ohišje iz približno dobrih materialov in zmogljivost, primerljiva z zmogljivostmi nekaterih top letošnjih modelov. Nima nepotrebnih tipal, kot je na primer tipalo srčnega utripa, za katerega še vedno ne vemo, zakaj mu Samsung daje prednost, pa tudi ne prevelikega uporabniškega vmesnika, ki ne naredi ničesar drugega kot nekoliko upočasni delovanje naprave. In nepotrebnih že prednaloženih aplikacij, od katerih je nekaj takih, ki pri nas ne delujejo ali ne delujejo v celoti, da jih ne pozabimo omeniti.

In kaj naj napišemo o telefonih Huawei, ki agresivneje vstopajo na naš trg, Meizu oziroma še nekaterih blagovnih znamkah, ki so se ali pa se še bodo pojavile? Na videz so solidno izdelani telefoni, delujejo normalno in imajo, kar večina uporabnikov potrebuje. Meritve zmogljivosti bi pokazale slabše rezultate, a bodimo stvarni. Nekaj milisekund počasnejšega delovanja aplikacije, odpiranja spletne strani ne opazimo, predvsem pa ti telefoni stanejo manj!

Pravih novosti je malo

Letošnje leto se je na področju pametnih telefonov izteklo tako, kot smo pričakovali. Izdelovalci so stopnjevali navdušenje pred predstavitvijo novih modelov, spodbujali so govorice o novih tehnologijah, na koncu pa prelomnih novosti ni bilo. Nekateri sicer imajo zaslone s tako imenovano ločljivostjo Quad HD, Samsung pa je začel favorizirati zaslone AMOLED. Višja ločljivost je neposredno povezana z večjimi energijskimi zahtevami zaslonov, prižiganje in ugašanje večjega števila pik nujno pomeni več elektrike. Samsungova tehnologija AMOLED je v prednosti pred tehnologijo LCD (IPS). Res pa je tudi, da je razlika v kakovosti slike, pri čemer je poudarek na boljšem kontrastu opazen le, če oba prikazujeta enako sliko in ju opazujemo drugo poleg druge.

Večje novosti so bile pri izboljšavi programske opreme in funkcij uporabniškega vmesnika, kar pa je bilo dostikrat dosegljivo tudi uporabnikom starejših modelov po nadgradnji programske opreme. Izboljšave so tudi pri procesorjih, ti so hitrejši, vendar so tudi procesorji za večino uporabnikov dovolj hitri. Zelo verjetno bomo podobno videli tudi v naslednjem letu. Novosti bodo minimalne – kozmetične in programske –, resnično prelomnih novih tehnologij pa verjetno še nekaj časa ne bo.

Zakaj vsako leto novi?

Če so novosti postranske – saj tudi so, le da izdelovalci vsako, še tako majhno, obesijo na veliki zvon –, je vprašanje, ali so vsako leto novi modeli, pri Sonyju celo vsakega pol leta, potrebni. Z vidika trajnostnega razvoja in varčne porabe virov zagotovo ne. Izdelovalci imajo drugačno računico, in tako bo, dokler se jim bo ta izšla.

Obrnimo zgodbo na uporabniški vidik. Marsikdo se bo strinjal, da mu funkcionalno in po zmogljivosti popolnoma ustreza iPhone 4S. Pri Samsungu S3, pri HTC-ju One, pri LG-ju G2 in tako naprej. Nekateri so stari dve, drugi že skoraj tri leta. Če torej ne bi bil tak problem v bateriji, bi te telefone lahko uporabljali več let, izdelovalec bi le vsake toliko ponudil nadgradnje, prek katerih bi vpeljali nove funkcionalnosti. Novi modeli pa bi lahko na trg prihajali vsaki dve leti, kar bi izdelovalcu dalo dovolj časa, da vpelje uporabne izboljšave v strojni opremi. Bi pa zato morali biti telefoni narejeni tako, da bi trajali dlje in da bi bili tudi manj občutljivi na poškodbe.

Da ni več telefonov vsaj odpornih proti vodi, če že ne tudi pred padci, je eno večjih razočaranj letošnjega leta. Ko je Sony predstavil takšne telefone, smo zapisali, da je to pravi korak v smeri spoštovanja kupca in njegove naložbe. Včasih je dovolj že kapljica potu, ki najde pot do elektronike telefona, da se ta pokvari do te mere, da se popravilo ne izplača. Letos mu je sledil Samsung, a le pri enem modelu.

Razočarani smo lahko tudi nad vgrajenimi baterijami. Te so večinoma malenkost zmogljivejše, vendar ne občutno. Morda bi bilo bolje, da telefonov ne bi tanjšali do skrajnih mej, potem pa se zvijejo, če nanje deluje dovoljšna sila, ki mora biti manjša, kot je pri debelejšem telefonu (če smo dovolj nasilni in imamo prava orodja, lahko zvijemo vsak telefon), in bi raje vgradili debelejše baterije. Potem bi jih uporabniki tudi težje skrivili.

Zadnji problem so cene top modelov. Cene brez vezave za telefone znanih blagovnih znamk so visoke. Previsoke, če smo iskreni (tinyurl.com/k63gb4u). Smo res pripravljeni vsako leto, najmanj pa na vsaki dve leti, odšteti minimalno plačo za pametni telefon? Niso samo kitajski izdelki tisti, ki kažejo, da je lahko cena solidnega telefona nižja. Tudi Motorolin telefon Moto G je poceni, pa zato ni slab, pa še kakšnega izdelovalca bi našli. Pa kaj potem, če ti telefoni nimajo prav vsega, kar imajo top modeli. Zadostijo pa potrebam večine uporabnikov.

Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja