V zadnjih mesecih je šlo skozi naše roke veliko tovrstnih računalnikov, ki pa so se med seboj razlikovali. Različne velikosti zaslona – vsi so imeli na dotik občutljiv zaslon, ki je postal uporaben šele z operacijskim sistemom Windows 8 –, različni procesorji in različno veliki diski ali pogoni SSD. Ker je vse »spakirano« za zaslonom, miška in tipkovnica pa sta lahko brezžični, ni mučenja s kabli in iskanjem prostora za računalnik. Postavite ga na mizo, obesite na steno ali pa prenašajte okoli in ga postavite tja, kjer vam trenutno najbolj ustreza. Povsod je videti eleganten. Ima pa tudi slabosti. Kompaktno ohišje, ki podobno kot pri prenosnikih otežuje strojne nadgradnje, manjša zmogljivost pri nekaterih modeli in višja cena v primerjavi z enako zmogljivim namiznikom.

Ločljivosti monitorjev, ki jih imamo pred seboj, največkrat niso ločljivosti HD (1920 x 1080 pik), saj monitorjev ne menjamo skupaj z računalnikom, temveč šele ko stari dokončno odpove. Tudi modeli računalnikov vse v enem nimajo vsi te ločljivosti, čeprav se vse bolj pojavlja kot standard. Razumljivo, saj je ena od možnih uporab tudi kot zaslon za gledanje filmov. Razlike so tudi v sami velikosti zaslona, natančneje diagonali zaslona. Priporočamo velikost, večjo od 20 palcev (50,8 centimetra), optimalna velikost za raznovrstno uporabo v gospodinjstvu pa je po našem mnenju 27 palcev (68,58 centimetra). Ni nujno, da imamo računalnik blizu oči, lahko je na steni blizu delovne površine, takšno delo pa bi bilo z manjšim zaslonom utrujajoče. Drugače je pri poslovnih računalnikih vse v enem, kjer je zaslon lahko manjši, saj računalnik postavimo tako kot običajni namiznik oziroma prenosnik na delovno površino pred seboj. Računalnik vse v enem ni prenosni računalnik, vendar poznamo primer zaposlenega, ki ga je vsak dan prinašal v službo.

Novejši modeli računalnikov vse v enem imajo zaslone občutljive na več dotikov (kapacitivna tehnologija), kar jim daje zanimive možnosti uporabe. Manj pri klasični uporabi, ko je postavljen na mizi, več, kadar ga imamo obešenega na steno (na primer brskanje po spletu) ali kot tablico položenega na mizo (na primer igranje elektronskih družinskih iger). Pri modelih, ki imajo vgrajeno baterijo in omogočajo omejen čas uporabe (največkrat tja do dveh ur), brez priključitve na električno omrežje. Apple ostaja izjema, saj njegove naprave nimajo na dotik občutljivega zaslona.

V tej kategoriji naprav se počasi uveljavljajo zasloni tehnologije IPS, prednostno zaradi širokega vidnega kota, modeli naprav, ki takšnega zaslona nimajo, so zaradi ožjega kota bolj primerni za klasično postavitev. Opazili pa smo, da je vse več naprav opremljenih z visoko odbojnim (reflektivnim) sprednjim steklom, kar malce moti, kadar na zaslonu vidimo odsev luči iz prostora oziroma podobo samega sebe.

Dokler so izdelovalci dajali računalnikom vse v enem poslovno vlogo, je bil videz računalnika v drugotnem planu. Danes, ko z njimi nagovarjajo tudi domače računalnike, videz stopa v ospredje. Apple je še vedno daleč pred vsemi z matiranim aluminijastim ohišjem in zaslonom brez okvira. V ospredju je tudi po kakovosti izdelave, a to je primer pri vseh Applovih napravah, ko jih primerjamo s konkurenco. Apple ima svoj operacijski sistem, vsi drugi (novi) računalniki vse v enem pa se zanašajo na Windows 8.

Opaziti je željo, da sta tipkovnica in miška brezžični (vmesnik Bluetooth ali lastni radijski vmesnik izdelovalca teh dveh dodatkov). Manj kablov je vedno priporočljivo, hkrati pa brezžična povezava omogoča tudi delo, kadar je računalnik dlje od uporabnika. Vgrajeni zvočniki, mikrofon in kamera postajajo standardna oprema zaradi želje po uporabi teh naprav v funkciji video telefonije. Drugi vmesniki so največkrat kombinacija vmesnikov USB 2 in USB 3, HDMI, predvsem pa Wi-Fi. Čeprav ima večina tudi vmesnik za ožičeno omrežje, je Wi-Fi pomemben ravno tako kot brezžična tipkovnica in miška. Ker videz stopa v ospredje, so priključki večinoma po robovih naprav. Izplača se nam preveriti, kako enostaven je dostop do njih, da pozneje med uporabo zaradi tega ne bo nepotrebne jeze. So tudi primeri naprav z drugimi vmesniki (na primer Thunderbolt ali Firewire), nismo pa našli naprave z na primer vmesnikom eSATA. Vsak uporabnik ve, katere vmesnike in koliko jih potrebuje, saj je to povezano tudi z opremo, ki jo ima doma, in načini njene povezave. Dejstvo pa je, da si tudi doma želimo čim več naprav priključiti v kombinirano ožičeno in brezžično domače omrežje zaradi lažjega dostopa do njih. Katere vmesnike potrebujemo na računalniku vse v enem, bo bolj pomembno od tega, kaj je na voljo na mestih, kjer bo ta »stal«. So modeli naprav, ki imajo vgrajen sprejemnik DVB, kar pa je bolj izjema kot pravilo, vse manj pa je opremljenih tudi z optičnim pogonom, ki v internet centričnem svetu nimajo več smisla.

Napačno bi bilo misliti, da so računalniki vse v enem zaradi kompaktne izvedbe manj zmogljivi kot namizni računalniki klasične oblike. Izvedba s tem nima veliko skupnega. Nekateri so manj zmogljivi, ker imajo vgrajene Intelove mobilne procesorje oziroma imajo vgrajeno baterijo, kjer je manjša poraba pomembnejša kot zmogljivost. Drugače pa so v novejših modelih različice Intelovih procesorjev i5 ali i7. Ker se računalniki vse v enem vse bolj uveljavljajo kot zamenjava za namiznike, je zelo mogoče, da izdelovalci pri zmogljivostih ne mislijo več varčevati. Je pa od uporabnika odvisno, kaj želi oziroma potrebuje. Integrirano grafiko ali samostojno, koliko RAM-a (manj kot 4 GB ni priporočljivo, raje več), katere diske, trde ali pogone SSD, in kako zmogljive. Pri tem mora upoštevati omejitev v prostoru ohišja takšnega računalnika, omejitve, katere komponente vanje lahko vgradimo (ali ima sploh možnost samostojne grafične kartice), in dejstvo, da morebitne nadgradnje sam ne bo mogel narediti. Niso pa računalniki vse v enem – verjetno tudi nikoli ne bodo – zamenjava za zmogljive delovne postaje ali igričarske računalnike. Pa ne toliko zaradi same zmogljivosti kot zaradi tega, da uporabniki take računalnike sami nadgrajujejo, takoj ko je na voljo zmogljivejša grafična kartica, večji trdi disk ali kaj drugega. So zamenjava za splošno namenske namiznike za brskanje po spletu, predvajanje večpredstavnostnih vsebin, v kar spadajo različne e-vsebine, za pisarniško delo, manj zahtevno urejanje video posnetkov oziroma fotografij ter igranje srednje zahtevnih računalniških iger. Kar v bistvu doma tudi največ počnemo.

Za konec pa še o treh vidikih računalnikov vse v enem. Kompaktno ohišje poleg manj prostora prinaša tudi težave s hlajenjem. Vse je tesno stisnjeno skupaj, izdelovalci želijo narediti napravo čim tanjšo, tako da se pravzaprav spoprijemamo z enakimi težavami s hlajenjem kot pri prenosnih računalnikih. Druga zadeva je energetska učinkovitost, ki je, kot je videti, povezana bolj z velikostjo zaslona kot s čim drugim. Večji je zaslon, več energije naprava porabi in obratno. Tretje je hrup pri delovanju. Kot smo lahko opazili, so tovrstni računalniki tišji – tako pri normalni obremenitvi kot tudi kadar delajo na polno – od enako zmogljivih namiznikov. Tudi to je do neke mere pomembno.

Moj mikro, januar – februar 2014 | Jan Kosmač