Za

Vse večji del naprednih uporabnikov, predvsem poslovnih, dela z računalnikom, na katerega sta priklopljena dva monitorja. Koliko pa je uporabnikov s tremi ali celo štirimi in več monitorji? Zunaj finančnega in raznih nišnih sektorjev zelo malo, a ob nizkih cenah LCD-monitorjev ni več razlogov, da bi bilo tako. No, glavna prepreka so grafične kartice in kompleksnost postavitve takega sistema iz obstoječih poceni kartic. Seveda obstajajo izredno drage (Maxtorjeve) kartice štirimi in celo z osmimi izhodi za monitor, in prav na teh rešitvah gradijo obstoječi sistemi. Rešilna bilka za običajne uporabnike se je pojavila predlani s tehnologijo DisplayLink, ki omogoča emulacijo grafike prek USB-vmensnika. Potreben je le namenski čip in gonilniki. Na DisplayLinku temelječi monitor je prvi predstavil Samsung, a trg ni zaživel. Nemško podjetje EVGA pa se je rešitve lotilo z drugega konca – naredili so zunanji vmesnik, 65 x 65 mm veliko napravico, ki ima na eni strani USB-vrata, na drugi pa DVI-izhod. V škatli prilagajo še kabel z USB-podaljškom, vmesnik za priklop analognega monitorja in gonilnike z navodili in vrečko za adapter. Ko naložimo gonilnik, na napravico, ki ne potrebuje dodatnega napajanja, priklopimo monitor, in jo povežemo z računalnikom prek USB-kabla. Računalnik zazna nov monitor in v nastavitvah ga lahko povežemo kot preslikavo ali podaljšek obstoječega namizja. Najboljša stvar je, da lahko priključimo neomejeno število napravic, ki se zavoljo kovinskega ohišja in magnetnih nogic lepo sestavljajo ena na drugo. Tudi cena rešitve ni pretirana.

Proti

Žalostno je da EVGA trenutno v Sloveniji nima distributerja, saj so prav adapterji USB-grafik iz družine UV izredno zanimiv izdelek, ki trenutno preprosto nima konkurence. Zaradi omejene grafične moči čipa na tako priključenem monitorju ne bomo mogli igrati iger ali predvajati HD-videa – običajni celozaslonski video je še gledljiv, pri pisarniški pa sploh ne bomo opazili razlike. Priklop 24-palčnežev in večjih monitorjev zaradi omejitve ločljivosti ni možen.

Moj mikro, januar 2009 | Jaka Mele