Sony je bil v časih televizorjev s katodno cevjo kralj na trgu, imel je svojo tehnologijo (trinitron), po vzponu tehnologij ploskih zaslonov pa vse bolj tone v povprečje. Iz njega se želi izkopati tako, da je kupcem med prvimi ponudil televizor ločljivosti 4K. Kar mu je na neki način uspelo. Vendar za kakšno ceno, ki je še toliko višja, če upoštevamo dejstvo, da zaslon ni OLED. Da je visoka cena povezana z zgodnjim prihodom na trg, kaže tudi naslednji primer. Toshibin 55-palčni televizor, ki omogoča 3D brez očal, ima v osnovi zaslon ločljivosti 4K, cena pa se giblje (le) okoli 8 evrskih tisočakov. Diagonala Sonyjevega televizorja je resda veliko večja (modeli z manjšimi zasloni bodo predstavljeni septembra), se pa sprašujemo, ali pretehta takšno razliko. Pod črto pa to tudi ni pomembno. Sony hoče zanj 25 tisoč evrov (v Ameriki je enaka cena v dolarjih), in kdor si lahko privošči televizor, ki stane toliko kot dober avtomobil srednjega razreda, ga bo kupil, ostalim pa se bodo cedile sline ob ogledu njegove slike.
Ta pa je impresivna, dokler je »vsebina« izvorno ločljivosti 4K. Ker je takšne malo, če je sploh je, ima televizor »elektroniko«, v prvi vrsti videoprocesor, ki umetno dvigne ločljivost. Kakovost »napihnjene« slike programov HD je dobra, pri nižjih ločljivostih (SD) pa smo opazili zanimiv učinek. Gledalec ima občutek, kot da zaslon sliko nenehno ostri in megli. Predstavljajte si, da gledate skozi objektiv fotoaparata. Ko pritisnete tipko, sistem samodejnega ostrenja postopoma izostri sliko. Nekaj takega ponavljajočega, a manj izrazitega opazite pri »napihovanja« programa standardne ločljivosti, če sedite preblizu zaslona. Vrnimo se k izvorni 4K sliki. Tisto, kar vidimo takoj, je večja ostrina slike ter tudi več podrobnosti na njej. Učinek je enak zaslonom retina. Gostota pik na palec je tolikšna, da gledalec na pravi razdalji ne loči več posameznih pik. Drugače povedano: občutite, kot da pred vami ni zaslon in da gledate realno sceno, zaradi višje ločljivosti pa lahko sedite bližje zaslonu, kar pomeni, da gledalca ta objame (občutek, da ste obkroženi z dogajanjem na njem). Razdalja, ki jo predlaga Sony, naj bi bila takšna, da zaslon zasede ves vidni kot. Na kratko še nekaj subjektivnih ocen. Vidni kot zaslona je velik, kontrast dober, prav tako reprodukcija barv, prikaz hitro premikajoče scene pa oster. Z izjemo vidnega kota, ki je odvisen od zaslonske tehnologije, je za vse ostalo zaslužna elektronika televizorja, pri kateri se vidi, da je zmogljivejša od elektronike v televizorjih HD.
Sony se je odločil, da vanj vgradi pasivno 3D-tehnologijo. Problem pri tej je, da sta zaradi načina delovanja slikici za levo in desno oko le polovične vodoravne ločljivosti zaslona. Ker je ta pri tem televizorju 2160 pik, to pomeni, da je pasivni 3D-prikaz dejansko HD-ločljivosti. Druga prednost pri prikazu 3D je sama velikost zaslona. Pravi globinski občutek imamo le, če smo na pravi razdalji od zaslona, kar v praksi pomeni, da nam pri tem televizorju ni treba sedeti tik pred njim, pa vseeno dobimo dober občutek globine. Spet pod pogojem, da je 3D-vsebina v osnovi kakovostna.
Po našem mnenju proizvajalci 4K televizorjev igrajo na srečo. Razmišljajo, da če bodo oni zgradili 4K zaslone, potem se bodo ponudniki vsebine temu prilagodili. Morda se bodo, vendar je s tem povezana še ena manjša težava. Kako distribuirati vsebino, ki je podatkovno potratna. Internet je zanjo prepočasen, za cel celovečerec ločljivosti 4K pa so premajhne tudi plošče Blu-ray. Radi bi zapisali, da je 4K prihodnost televizorjev, vendar ostajamo skeptični. Tudi zaradi tega, ker naša največja komercialna televizija ne vidi potrebe za oddajanje programov v ločljivosti HD. Kakovostni preskok pa je pri televizorjih 4K celo večji, kot je bil preskok pri prehodu na HD-ločljivost.
Jan Kosmač, Moj mikro Marec April 2013
