Zgodbe z operacijskimi sistemi televizorjev se vlečejo kot jara kača. Korejski LG je lani od HP-ja kupil vitek in dober operacijski sistem WebOS in ga začel nadgrajevati. Direktorji v podjetju, ki so bili ali pa so se počutili poklicani, so predlagali svoje spremembe. Nekaj »šminke« tu in tam, naj se v levem kotu pojavi animirani logotip, spremenite menijski sistem, da bo na videz bolj resen, s tem pa zapleten, pa še tole spremenite, in tako naprej. Končni rezultat je bil spremenjen sistem, daleč od njegove originalne vitkosti, hitrosti in zanesljivosti delovanja.

Zgodba s sistemom Android v televizorjih je drugačna in sploh ni nova. Že leta so na Kitajskem ti televizorji priljubljeni, in to iz praktičnih razlogov. Kitajski sistem cenzure in nadzora interneta na njih ni bil tako popoln kot na računalnikih in mobilnih napravah. Televizorje Philips že nekaj časa izdeluje kitajsko podjetje TPVison, čeprav naj bi pri razvoju imeli glavno vlogo inženirji iz Evrope. Odločitev za uporabo Androida pa je verjetno bolj povezana z željo, da se njihovi izdelki ločijo od tekmečevih. Dejstvo je, da so si televizorji vse bolj podobni in da izdelovalci potrebujejo poudarek, s katerim naj bi prepričali kupce. Kaj pa je bolje kot sistem Android, ki ga vsi poznajo in ga ljubijo ali sovražijo? Mišljenje, da če nekaj dobro deluje na mobilni napravi, potem bo dobro tudi drugje, pa ni vedno najbolj pravo.

Močan procesor (štiri jedra) in sistem Android sta dobra popotnica za ta televizor. Privlačno je, da imamo na voljo veliko aplikacij iz Googlove tržnice Play, pričakovati pa je, da se bodo razvijalci lotili razvijanja aplikacij, ki bodo prilagojene prednostim in slabostim televizijskega zaslona. V praksi pa ni vse tako preprosto. Najbolj priljubljene aplikacije so igre, ker pa so prilagojene igranju z dotikanjem zaslona in premikanjem mobilne naprave, je večina od njih na zaslonu televizorja neuporabna. Ali pa je igranje tako oteženo, da daleč ne bomo prišli.

Pri delovanju televizorja – poudarek je na njegovem pametnem delu –, prikazu televizijskih programov, možnosti povezovanja in podobnega nismo opazili večjih pomanjkljivosti, a smo pričakovali nekoliko več. Dobra »funkcija« daljinskega upravljavca je upravljanje na način, ko daljinski upravljavec premikamo v prostoru, s tem pa premikamo kazalnik na zaslonu. Podobno, kot to počnemo z miško na računalniku. Tu je prihajalo do zatikanja. Bodisi je kazalnik izginil (kljub prstu na gumbu »OK«) in se spet pojavil šele čez nekaj časa. Daljinski upravljavec je tudi malenkostno pretežak in dolgo mahanje z njim po zraku deluje utrujajoče. Tovrstno upravljanje televizorja zahteva nekaj prilagajanja. Navaditi se moramo in daljinski upravljavec premikati z ravno pravšnjo hitrostjo, da se tudi kazalnik na zaslonu premika tako, kot pričakujemo. Pohvale vredna je tudi dodatna tipkovnica na hrbtni strani daljinca, ki poenostavi uporabo aplikacij. Predvsem tistih, ki zahtevajo vnos besedila. Tretja možnost upravljanja je s kretnjami. Televizor ima vgrajeno kamero, s katero razpozna kretnjo roke oziroma dlani in temu primerno izvede ukaze. Vendar ta način zahteva še nekoliko daljše privajanje.

Televizor je funkcijsko tudi drugače zmogljiv. Vgrajena ima na primer dva kanalnika in omogoča snemanje programa, ki ga ne gledamo, na zunanji pomnilnik. Temu primerna je tudi cena. Zanj zahtevajo malo več kot 2000 evrov. Ni ravno malo za televizor, ki nima ultravisoke ločljivosti (UHD).

Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja