Philips je enoto, ki se ukvarja z razvojem zvočniških rešitev, prodal Kitajcem. Storil je enako, kot je pred dobrim letom naredil z enoto »televizijskih sprejemnikov«. Integracija v novo podjetje pa še ni končana, tako da so izdelki, ki so danes na trgu, izdelani na Kitajskem, a razviti v Philipsu. Dober glas seže v deveto vas – tudi do avdiofilov z »geegkovskim« pikolovstvom pri izbiri ozvočenja. Zvočni sistem za domači kino Fidelio htl 9100 spada v to kategoriji – tako po kakovosti kot na žalost tudi po ceni.
Zvočni sistem je večinoma plastičen, a vseeno presenetljivo lepo oblikovan in kakovostno izdelan sistem iz štirih delov. Plastika je videti kakovostna, prek odprtin za zvok pa je napeto na otip precej »seksi« platno črne barve. Odsvetujemo pa metanje delov sistema na tla, ugašanje cigaretnih ogorkov na njem, postavljanje v bližino ostrih predmetov ali razlitje tekočine, ker kljub na videz kakovostni izdelavi sistem deluje precej občutljiv na omenjene neprijetnosti. Povezovanje sistema je enostavno, predvsem pa hitro: kabla »bas skrinje« in srednjega dela ozvočenja (soundbar) v električno vtičnico, HDMI-kabel v televizor, manjše zvočnike na levi in desni strani pa je treba le aktivirati s pritiskom na gumb. Ob tem začne na obeh utripati diskretna rdeča lučka, ki se ob prižigu glavnega stikala spremeni v belo barvo. Zvočnika lahko odstranimo od »srednjega« dela, da ustvarimo »prostorsko postavitev«, v tem primeru sta povezana z njim brezžično, kar pomeni, da ni težav s kabli.
Težko je oceniti kakovost zvočnika, če nimaš razvitega posluha in sposobnosti oceniti slišano. Meritve tu ne pomagajo prav dosti. Philipsov zvočni sistem smo postavili ob bok petnajst let starega »vrhunskega« stereo sistema Bowers & Wilkins in našpičili ušesa. Zvok nas ni razočaral, pričakovali pa smo, da bo zmogel biti glasnejši, kot je dejansko bil. A tudi glasnost, ki jo premore, je dovoljšna, kar so s trkanjem po ceveh radiatorja potrdili sosedje v stanovanjskem bloku. Nizki toni so nizki, celoten zvok nekoliko temen, a ne neokusno »prebasiran«, kot je v navadi pri podobnih izdelkih. Vse, kar morebiti zvokovno moti, se da popraviti z ekvalizacijo (bass, treble, mid) težavnostne stopnje. Odstranljiva zvočnika, postavljena za poslušalčevo glavo, sta ustvarila precej prijetno stereo sliko in izboljšala prostorski zvok.
Zadnje čase so med uporabniki iskani tudi mobilni zvočniki, ki jih priključimo na pametni telefon, ko želimo popestriti sicer precej dolgočasno zabavo. V rokah smo jih imeli že veliko. Od takih, ki so komaj kaj iztisnili iz sebe, o kakovosti zvoka raje ne bi izgubljali besed, do noro dobrih, primerno dragih in predvsem prevelikih zvočnikov, ki so komaj še primerni za prenašanje. Dober kompromis med velikostjo in kakovostjo zvočnikov so zvočniki X-mini Max. Gre za majhna, všečno oblikovana zvočnika, vsak ima v sebi 2-W ojačevalec in keramični zvočnik premera 3,5 centimetra. Povežemo ju s kratkim kablom, na koncu katerega je 3,5-milimetrski vtič, in imamo v tem primeru na voljo stereo zvok. Lahko priključimo le enega (mono zvok) ali pa jih drugega za drugim priključimo v vrsto toliko, kolikor jih imamo. Po želji. Zvočnika nista brezžična, kar je pravzaprav prednost – baterija zdrži dlje. Mimogrede, ali morajo biti mobilni zvočniki brezžični? Telefon ali tablica, na katero ju priklopimo, je blizu. Predvsem pa nas brezžični (beri: Bluetooth) zvočniki, ki smo jih imeli v rokah, še niso presenetili.
Moj mikro, november december 2013 | Matjaž Tozon
